Maroko: tako blizu, a tako drugacen

"Ko se enkrat odpraviš v daljne dežele, se srečaš z drugačno kulturo, vero, jezikom, hrano in naravo, hočeš več. Veš, da to nikakor ni vse, kar skriva naš planet in da te čaka še toliko drugačnosti, ki jih boš spoznal le, če jih boš hotel odkriti. In biti del njih. Toliko je pokrajin, ki te bodo očarale; toliko je okusov, ki te bodo navdušili, vonjev, ki te bodo omamili; toliko je ljudi, ki ti bodo pripravljeni podariti delček svojega vsakdanjika."

 

Maroko

V takšni potovalni zagnanosti sva se znašli z Urško po povratku s Tajske. Poprijeli sva vsaka za svoje študentsko delo in vestno metali v pujska. Hoteli sva nekam, kjer nama bo bivanje kulturološki izziv in kjer bova lahko zaživeli ‘po cigansko’. Razlog, zakaj naju je privlačil prav Maroko, razpet med Sredozemljem, planinami Atlasa in robom Sahare, je bil enostaven: "Tako je blizu, a gotovo tako drugačen."

Idila med puščavniki v Merzougi

Na 14-dnevni poti se nama je v juliju 2011 pridružila še Anja. Tri nekdanje rokometašice smo na tej preizkušnji potrdile, da smo še vedno 'dream team'! Pot nas je vodila od Feza, kjer smo bivale pri tradicionalni muslimanski družini višjega stanu, preko Atlasa na sam rob Sahare. V puščavskem okolišu Merzouga smo enoglasno zatrdile, da smo doživele bistvo Maroka! Obiskale smo še Marrakech in doživele eno glavnih znamenitosti tega imperialnega mesta: nočno življenje na trgu Djemaa-el-Fna. Za dva dni smo se nastanile v Essaouiri, čarobnem ribiškem mestecu s srcem v ljubki medini. Nadaljevale smo v Casablanco, kjer je ena največjih mošej na svetu na jasen dan zasijala v vsej svoji lepoti. Zatem smo  nočile v Rabatu, glavnem mestu Maroka, ki se še vedno trudi ohraniti starodavno medino, danes že obkroženo s pravim kozmopolitanskim svetom. Zaključile smo v enem najbolj prijetnih in slikovitih mest severne Afrike, modrem Chefchauenu.

Trg Djemaa-el-Fna zaživi ponoči

Na tej poti sem se naučila, da šteje človeška intuicija. Bolj kot smo si bili drugačni, bolj je do izraza prihajal naš občutek za sočloveka in različni kulturi, ki sta zaznamovali naša življenja. Osupnila me je inteligenca ljudi, ki nikoli niso hodili v šolo, a tekoče govorili po pet jezikov. Spoznala sem, kaj je borba za preživetje, ko so nas s ponudbami zasipali vozniki avtobusa, trgovci ali ulični 'vodiči' – z uporno željo, da bi zaslužili vsaj par dirhamov *op. maroška denarna enota. Na poti sem redko gledala na uro, saj vse storitve tam bivajo v slogi, po načelu »prvi prideš, gotovo melješ«. Sprijaznile smo se z dejstvom, da se tam ne splača komplicirati. Bolje se je prepustiti toku – ljudje te sami vprašajo, kam si namenjen in dejansko podajo zanesljive informacije o odhodu avtobusa ter te včasih iz radovednosti spremljajo do postaje ali vodijo do nastanitve, ki se na koncu res izkaže za najboljšo opcijo. Po drugi strani ne skrivajo svoje lenobne narave. Ko smo v restavraciji opoldne poležavali na sedežni garnituri skupaj s celo lastnikovo družino, delili mesta na razmajanih lokalnih avtobusih ali v kamnitem bivališču v puščavi zleknjeni čakali, da mine glavna vročina, so se razvili najbolj pristni odnosi z domačini.

I feel sLOVEnia !!

Zanimivo je, da sem se tega, kar me je vleklo v Maroko, zavedla šele po povratku domov. Tja sem hotela, ker je tam, še vedno tako srednjeveški in čudaški, če imaš srečo z ljudmi in vsaj malo estetsko oko, pa prekleto lep in zabaven!

"Fotografija za malico"

"Fotografija za malico" je slogan dobrodelnega bazarja, na katerem se bodo v korist otrok, katerih starši jim zaradi težke ekonomske situacije ne morejo več plačevati šolske malice, prodajale fotografije slovenskih amaterskih in profesionalnih fotografov.

15. december ob 9:00
OŠ Bršljin, Novo mesto 

 

Tudi sama bom podarila 4 tematske sklope mojih ljubiteljskih popotniških posnetkov:

:: Otroci sveta ::

:: Sveta mesta ::

:: Grafiti sveta ::

:: Utrinki z obale ::

 

 

Vse pohvale organizatorju za lepo gesto!

Želim mu čimveč dobrodelnih "škljoc-ev" za čimveč otroških "mljask-ov"!

 

Kmalu: Indonezija

Ijen Plateau (© Copyright Lonely Planet Images)

Vsa odrekanja bodo odtehtali hitrejši utrip, strumnejši korak in bistrejše misli med odkrivanjem nove dežele. Kmalu: Indonezija, ki ji po vsej verjetnosti pridružim še kakšno sosednjo državo. Do odhoda bo del mojega prostega časa obiskovanje geografskega oddelka v knjižnici. Miselni pobegi na potopisnih srečanjih. In kratkočasenje z inspirativnimi videi (posebej ljub mi je ta: http://vimeo.com/29932789).

 



Rice fields (© Copyright Lonely Planet Images)

Tako bom lažje prečula noči za knjigami. Bolj sproščeno bom šla na vsak izpit. Brez oklevanja spustila kakšen "odvečen" eurček v prašička. Brez težav naredila dodaten trebušnjak. Še raje pomagala kolegicam pri projektu Telovadba z Murijem.

 

Rejang dancers (© Copyright Lonely Planet Images)



Z zastavljenimi željami je premagovanje vsakdanjika lahkotno, sploh ker vem, da zanesljivo grem. Poznam se in opažam, da v mojo odločnost počasi verjamejo tudi drugi. Če si nekaj želim, naredim vse, da to tudi doživim. Tiste iz istega testa bom povabila zraven.

 

 

 

 

"Vedno se nas najde eno par, ki ni jim dosti te dežele čar." ;)

Bonitete v življenju ustvarjamo sami

Danes grem izkoristit bonitete, ki so ostale v dobrem od enoletnega obdobja študija, dela in bivanja v Zagrebu. Kako že gre tista? - Save best for the rest. - Na seznamu je: 

• Gratis masaža v fitnes centru.
• Žetoni za avtopralnico.
• Darilni bon za šoping center.
• Popust v knjigarni.

Ne pozabite, da si bonitete ustvarjate sami, pozitivna podoba o vašem življenju pa najprej nastane v vaših glavah. ;)

Vem, da si vse 'privilegije' zaslužim, ker sem jih kot takšne označila v svoji glavi. Ker verjamem, da se dobro poplača z imenitnim. Ker vem, kaj je dobro zame in k temu stremim. Ker opravljam svoje naloge in dolžnosti po najboljših močeh in sem se prepričala, da je vsako poleno pod noge namenjeno skoku.  

Mimogrede bom popestrila dan babici Albinci, ki gre vsa počaščena zraven.

;)
Naj dobi en "štempl" v pasuš.

Naj začuti adrenalin ob švercanju na tramvaju.

Naj se ji fino zdi, da šeta po Ilici in pije Nesscafe s svojo vnukinjo.

;)

Imejte jih radi, če/dokler jih še imate! Dedke in babice, namreč.

Talk to old people. They know cool stuff you don't.

Moje poslanstvo sta trenutno delo in učenje. Nekateri bi se v takšni situaciji poistovetili s tistim dobro znanim kuća-poso-kuća-poso, jaz pa se s pomočjo te monotonije (??? kdo pravi, da je tak urnik sploh monoton ???) nečesa namerno "prikrajšam". Potem lahko brez slabe vesti znova zajamem z veliko žlico, ki je po bodočih načrtih sodeč vedno bolj podobna "šefrci".

;) 

Spoznanje, ki me doleti na poti

Zakaj me kar naprej vleče ven iz cone udobja? 

Kaj je tisto, kar me znova in znova primora v odhod v neznano? 

Spoznanje, ki me doleti na poti.

Z vsakega potovanja se vrnem 'očiščena'. Na lepem vem, kdo sem, kaj sem. Kaj so moji aduti in kaj na meni je povsem zanemarljivo. Spet se zavem, da pogoj za srečo ni okolje, temveč gola miselna naravnanost, ki v meni že ves čas obstaja.
In zahteva, da jo negujem.

Ko se vrnem, spet delujem v skladu z intuicijo. Upam priznati sami sebi. Zmorem odpustiti in si razložiti stvari drugače. Stopim korak naprej, tja, kamor prej niti pomislila nisem, da bom. Sem neustavljiva, sposobna pravilno odločati.
Znova se predam nečemu in spet verjamem, da kmalu tudi nekomu ...

 

Spet delujem. Upam. Se predam - nečemu, nekomu.

Salvador - spomenik afro-brazilski kulturi

Zadnje dni sem prezivela v Salvadorju, prvi portugalski koloniji na brazilskih tleh (1549) in točki, na kateri so kolonizatorji v treh stoletjih odložili kar 3.6 miliona zahodnoafriških sužnjev.

Da mesto skriva v sebi nekaj posebnega slutiš že med vožnjo po obalnem pasu Recôncavo Baiano, ko se vzporedno z oceanom bližaš zgradbam v daljavi. Mestno jedro je strateško pomaknjeno v notranjost "Zaliva vseh Svetih" (Baía de Todos os Santos). Strmina ga deli na dva dela, Cidade Alta (gornje mesto) in Cidade Baixa (spodnje mesto), ki ju povezuje 85m visoko dvigalo Elevador Lacerda. Zaradi kilometrov urbanih peščenih plaž, ki se vijejo proti centru Salvadorja sem bahijansko mesto na valovih poimenovala kar "brazilski Miami". 

Pelourinho

Zaključila sem v velikem slogu, kot se za najslikovitejše stičišče južnoameriške afro kulture spodobi: v historični četrti Pelourinho. Tam te obkroža pretežno temnopolto prebivalstvo. Na ulicah se izvaja plesno-borilna veščina capoeira. Ob torkih zvečer zabobni značilen ritem axé. Ohranjena je spiritualna vera condomblé. Na mestni plaži ti postrežejo slasten acarajé. Nikjer drugje v Južni Ameriki se afriška tradicija ni ohranila tako intenzivno kot v Bahiji.

Neskoncna obala okolice Natala

Zadnji del potovanja je bolj umirjen in sparoven. Glavna aktivnost je podaljsevanje poletja, ki ga je po zadnjih informacijah v Sloveniji ze zmanjkalo. Mineva peti dan v Pipi, letoviscu v okolici Natala. Ne vlada ravno turisticna mrzlica. V podstresni sobici z balkonom sem edina stanovalka. Ce potujes sam, je zasebnost pravi luksuz, zato z najvecjim zadovoljstvom uzivam v tihih jutranjih kavicah ter vecerih s knjigo v roki.  Ker se ne glede na poletno atmosfero stemni ze ob sestih popoldne, se drzim nacela: Carpe Diem! :) Zjutraj zgodaj vstanem, pozajtrkujem, pripravim malico in se odpravim na plazo. Vsak dan na drugo, seveda, okolica jih skriva ogromno.

Carpe Diem! // Izkoristi dan!

Na koncu plaze Amor je plapolala brazilska zastava, kar je pomenilo, da se tam nekdo nahaja. Ker ob prihodu tja nisem opazila zive duse, sem pogrnila brisaco poleg lesenih skulptur in odsluzenih surfov. Ravno sem zacela novo poglavje v knjigi, ko sem zaslisala zvizg. Po mesecu dni sem ze navajena, da Brazilci na ta nacin opozorijo nase, te poklicejo ali pozdravijo. Iz gostega grmicevja se je prikazal Aché in mi prinesel rozico. :) Izkazalo se je, da ima na zarascenem pobocju skrito "moderno robinzonsko domovanje", v katerem sta mi s prijateljico pripravila odlicno kosilo: zelenjavni kuskus s posebnimi zacimbami. V njuni druzbi sem na plazi ostala vse dokler ni nastopila oseka. V imitaciji portugalscine sem zdaj ze pravi ekspert in niti nisem tako dolgocasen sogovornik. :) Lahko naprimer nastejem barve nase in brazilske zastave; omenim, da so ceri nevarne za surferje; odgovorim, da so v nasi drzavi sami belci; in prosim, naj mi skozi usesne luknjice napeljeta rozice, tako kot sta to napravila sebi :) Medtem smo uspeli zdreti pet kokosovih orehov: posrkali smo kokosovo vodo in z nozem postrgali mocnat del. Pet ur lezernega druzenja in dremanja v senci palm je minilo kot bi mignil.

Aché "na strazi"

Oseka: čas za zahvalo in slovo

Eno dopoldne sem prezivela na plazi Madeiro, na katero se pride skozi ekoloski park. V njem deluje organizacija TAMAR, ki bo v novembru zacela z akcijo resevanja morskih zelv. Srecala sem se z vodjo prostovoljcev, ki mi je predstavil njihovo delo in posredoval kontakt, ki ga lahko uporabim, ce bi drugo leto zelela sodelovati.

Plezanje med skalami nad plazo Amor

Zalivi so loceni s polotoki, ki se koncajo z odsekanim klifom. S polic nad njimi oko seze po razgibani obali. Kdaj se najbolj splaca narediti premik od ene do druge plaze ter se od tam pod nujno vrniti, je treba prej preveriti v koledarju plime in oseke. Najbolj slikovito povrsje je za prvim ovinkom. Pobocje zalivov gradijo svetle kamnite police, ki prehajajo v crne stozce, le-ti pa se blize morju razdrobijo v crne ceri. Med crnimi kamninami se siplje rdeckasta prst, vsako plazo pa zakljuci klif z ravno povrsino in razgledno tocko. Igra narave je tu prav velicastna. Neskoncna obala ti daje obcutek svobode, veter in sonce pa poskrbita, da utrujen pades v posteljo kmalu zatem, ko se stemni.

Jericoacoara - odmaknjen raj za vodne sporte

Med prebiranjem popotniske literature sem zasledila mamljiv opis Jericoacoare, odmaknjenega surferskega letovisca 300 km severozahodno od Fortaleze. Dostop do tega vetrovnega kraja v objemu pescenih sipin je otezen. Transfer iz Fortaleze pelje tja le dvakrat dnevno. Na zalost se noben odhod ni ujemal z mojim pristankom, a mi radovednost ni dala miru. Pocivala bom v viseci mrezi, ko prispem tja! - sem se tolazila in cakala na jutranji avtobus kar na letaliscu. ;)

Dostop do Jeri: plaza, na kateri srecas kaksen stirikolesnik surferjev in kajterjev

Kamniti obok Pedra Furada

 Po sedmih urah voznje do Jijoce, zadnjega kraja z asfaltirano cesto, smo presedlali na zjahan kombi s stirikolesnim pogonom. Bil je bolj primeren za  voznjo po neskoncni pesceni obali. V Jeri ("Zheri"), kot vasici ljubkovalno pravijo domacini, smo prispeli popoldne. Kraj sestavlja pet pescenih ulic z vmesnimi prehodi. Vodijo pravokotno na plazo, znano po velikem pescenem nasipu Pôr-do-Sol s prekrasnim razgledom na soncni zahod. Znana atrakcija je tudi kamnita arkada Pedra Furada, ki se ob oseki dviga nad morsko gladino, v bliznji okolici pa se nahajajo mnoge lagune, do katerih se pride na najbolj primernem prevoznem sredstvu tukaj - stirikolesniku.

Vsak vecer na nasipu pricaka zahod mnogo ljudi

Kraj je s svojimi surferskimi trgovinicami, restvracijami na prostem in barvitimi vhodi v pousade prav ocarljiv. V surf shopih, marketih in v hostlih je podlaga kar pescena, zato si tukaj "vedno na plazi". Do nedavnega v tej ribiski vasi ni bilo razvitih telekomunikacij, a je turizem naredil svoje. Med vikendi se vas napolni z oddiha zeljnimi Brazilci in kar zazivi. Ulice so polne stojnic, ki nudijo poceni meso z zara, bananin biskvit in koktejle. 

Najljubsi koktejl s stojnice: Mangaroshka

V znamenju zacasnosti se na neosvetljenih ulicah sprehajajo osli. Bancnih avtomatov ni, zato je treba prinesti dovolj gotovine, sploh ce te zamika kaksen vodni sport. Sama sem se odlocila, da se soocim z valovi in naredim uvod v kite surfing. Instruktorja Riccardo in Sebastian pravita, da po stirih urah padalo kar dobro obvladam, zaradi trenutnega pomanjkanja casa in financ pa se bom temu sportu posvetila drugo leto.

Aktivne pocitnice in nov hobi: kite surfing

Belém - mesto gostoljubnih in potrpezljivih ljudi

Pocitek na odrocnem posestvu Arte Fazenda

Iz Manausa sem se preselila na obalni del, na izliv Amazonke v Atlantski ocean. Tu se nahaja pristanisko mesto Belém. Prvoten plan je bil najti poceni nastanitev v centru in v naslednjih dneh obiskati otok Ilha de Marajó, a me je na spletni strani za iskanje hostlov pritegnil oglas privatnega posestva ven iz mesta. Po petih dneh akcije sem si zelela pocitka, zato se fotografijam jezera, zelenice in prijetnih sob enostavno nisem mogla upreti.

Baje v jezeru ni kac :)

 Posestvo Arte Fazenda se nahaja kar 70 km ven iz Beléma, lokalni avtobus pa vozi samo do obcestne vasi Vila do Méu. Sopotniki so me opozorili, kje moram izstopiti, nato sem pot nadaljevala pes. V Vili do Méu nihce ne govori anglesko, a sem se vsakih 100m uspela prepricati, da grem v pravo smer. Smerokaz je po nekaj ovinkih usmeril na makadamsko pot. Okolica je postajala vse bolj zelena, vas je ostala za mano. Ker me na posestvu ni nihce pricakoval, sem ostala pred zaprtim vhodom. Nakljucje je hotelo, da se je po dvajsetih minutah, tik preden sem skoraj krenila nazaj v vas, na motorju pripejal gospod. Cez deset minut sem ze spoznala gospo srednjih let, lastnico posestva, ki ji je bilo neskoncno zal, da ne govoriva niti enega skupnega jezika. 

Açai - miksane robidnice s sladkorjem in posebno moko

Proti veceru je prisel njen sin Pablo. Odpeljal me je na obisk v Castanhal k edinemu anglesko govorecemu fantu v okolici. Prednost tega obiska je bila v ponovni priloznosti, da pokukam v intimne prostore brazilskih druzin. Medtem ko sem z mladimi izmenjala nekaj besed v zeleno prepleskani dnevni sobi, sta se mi iz kuhinje nasmihali gostiteljeva mama in babica, ki sta nato prinesli poskusit açai - zmiksane robidnice, ki jim dodajo sladkor in razlicne vrste moke (najbolj se mi je dopadla tista podobna zdrobljeni pokovki). Ker sem s pomocjo prevajalca Andréja spacala par portugalskih fraz v zahvalo, so me na izhodu vsi po vrsti objeli. Izboljsanje komunikacije je vodilo v privatno zabavo ob pizzi, domacih koktejlih, predvajanju brazilske glasbe, vse skupaj pa se je zakljucilo z nocnim skokom v jezero. Zafrkavali so me, da v njem ni kac! :)

Kulturna dediscina Beléma

Naslednji dan me je Pablo odpeljal v belemsko pristanisce, od koder sem odplula na dnevni izlet na Marajó. Izlet sam po sebi ni bil nic posebnega, videla sem nove vasi in sprehajajoce bivole. Bolj zanimivo je postalo zvecer, ko sem se morala ponovno najti s Pablom, ki mi je ta vecer nudil nocitev v svoji hisi v Belému. Kaj bi storili, ce bi imeli telefonsko stevilko gostitelja, s katerim ne morete komunicirati prakticno v nobenem jeziku; ce bi vedeli le priblizno lokacijo hise; ce bi vam natakarica rekla, da je pot do tja ponoci nevarna (port. perigroso); poleg tega pa bi vam grozila prazna telefonska baterija? o.O Tej isti natakarici sem se predstavila in jo prosila, naj poklice Pabla, s katerim se je v parih povedih dogovorila, naj pocakam v njenem lokalu. Cez 20 minut sem ze sedela v Pablovem avtu. Pobrala sva novo "prevajalko", reklamno producentko Tati.

Pablo zivi v mestni hisici pod spomeniskim varstvom. Z velike ulice smo vstopili na ograjeno dvorisce z vecimi vhodi v barvite enonadstropne garsonjerice. Vecer smo preziveli na veliki postelji, narocili pizzo, srkali smoothije in degustirali njihova piva. Pablo in Tati delata na promociji surferskega projekta za revne otroke, ki ga bo naslednje leto podprla drzavna banka. Naslednje dopoldne sem sla s Pablom v kompleks univerze regije Pará. Ko je opravil svoje, sva kosila v studentski menzi. Pred mojim odhodom, sva obiskala znamenito trznico Ver-o-Peso (=poglej in potezkaj!), kjer sem kupila orescke, domace piskote in cokoladne bonbone s sadnim polnilom. Najbolj "šik" od suvenirjev je nova torbica iz palminega lubja !! :)

Poslastica pred odhodom

Po odlicni izkusnji s couch surfingom v São Paulu (spomnite se Facebook objave o podarjeni nocitvi v hotelu in vecerji v prijetni restavraciji) si bom Belém zapomnila po prijaznih in potrpezljivih ljudeh, s katerimi sem kljub omejenemu znanju angleskega jezika na tem podrocju prezivela tri prijetne dni. V taksni situaciji se naucis preceniti, kdaj lahko ljudem zaupas. Ugotovis, da smo se sposobni sporazumeti, ce hocemo, ce le zelimo. Gostoljubni ljudje se trudijo narediti vtis na najbolj izvirne nacine. Premostijo kulturne in jezicne bariere.

Belemska tržnica: Ver-o-peso

Kaj ti preostane? Izpilis svoje pantomimicne sposobnosti. Izumis kvazi latinski jezik - nekaksno mesanico pozabljene srednjesolske francoscine, na novo naucenih portugalskih besed in  spanskih izrazov iz limonad. Zanasas se na druga cutila, uporabljas druga izrazna sredstva. Potovanje je namrec priloznost, da stopis izven druzbenih vzorcev, ki ti jih narekuje domace okolje, ter se vrnes k sebi. Kdo si med vsemi temi neznanci? Kaj jim sporoca tvoja energija? V vlogi neprickovanega gosta spoznas, da se ne rabis bati tisine. Vsako nelagodje lahko razbijes z nasmehom, univerzalnim nacinom izkazovanja naklonjenosti povsod po svetu.

Amazonka

Podala sem se v amazonsko regijo, natancneje v najvecje industrijsko mesto Manaus. Reka je pri Manausu siroka, izgleda kot morje. Ze naslednji dan smo odpluli stran od velikega mesta. Cim smo presli na drugi breg, so se odprle nove struge in odkrili vmesni otoki. Z leseno ribisko ladjico smo sele po dveh urah plovbe pristali v zalivu lokalne skupnosti.

Recni kanal

Stiri dni sem bivala na stiku dveh pritokov Amazonke – Rio Negro in Rio Solimoes. Porecji se s svojo znacilno barvo na stiku tokov navidez ne pomesata. Teceta z vidno mejo in zadrzita svoje znacilnosti – rjavo in temno barvo ter razlicni temperaturi. Na bregu reke Negro biva lokalna skupnost São Tomé, s katero upravlja 60-letni papa Jacaré (v prevodu: ata Aligator). Na jasi so zgrajene barvite lesene hisice na podestih, v katerih zivijo druzine. V ozadju se nahaja lopa s spalnicami in restavracijo za goste, poseben pridih pa dodata nogometno igrisce in mali pristan za colne.

Tik pred dezjem z vodicem Conradom

Se vedno traja susna doba in bregovi reke so ponekod tako nizki, da so vidni pesceni nasipi.  Stiri dni smo odkrivali Amazonko pod okriljem vodica indijanskega porekla, ki izvira iz severnega plemena Mokushi. Svoje pleme je zapustil pri devetih letih. Poleg narecja kabokulus (mesanica indijanscine in portugalscine) govori tekoce anglesko, izobrazba in nemirna kri pa sta ga pripeljali do spostovanja vredne kariere. Prezivetje v amazonski dzungli je del njega od malega in rad deli izkusnje z avanture zeljnimi turisti. Veckrat letno odpluje na ekspedicije BBC-ja, prisoten je na snemanjih dokumentarcev National Geographica o tukajsnjih plemenih, posebno rad pa se pohvali, da je nadzoroval snemanje filma o anakondi z J.Lo. :) Takoj nam je razlozil, da si ljudje pod vtisom filmov Amazonko predstavljajo povsem drugace in da reka ni vec to, kar je nekoc bila. Zaradi globalnega segrevanja in pritoka mocnih vetrov preko izsekanih podrocij atlantske obale jo pestijo vse vecje variacije v recnem nivoju. Da bi videli jaguarja ali anakondo, bi morali v 10 dni oddaljena podrocja.

Kajmanove stopinje

Ujela sem eno piranjo

Obljubil nam je, da kljub nizkem nivoju vode ne bomo prikrajsani za lepote tega ekosistema. Poučil nas je, da je Amazonka nastala iz jezera, ki se je v pradavnini nahajalo sredi kontinenta. Z dvigom Andov je voda zacela odtekati proti Atlantiku, pescena podlaga pa je tu zaradi vetrov, ki so nanesli puscavski pesek. Z odmikom kontinentov je podrocje zaraslo rastje, a poudari, da moramo lociti tropski gozd od dzungle, sekundarne porascenosti povrsja. Med lomastenjem po dzungli nam pot olajseval z maceto. Ustavil se je pri vsakem zanimivem drevesu – tem, ki pod lubjem skriva lepljivo mleko, ki se ga da spremeniti v zvecilni gumi; tistem, ki v objemu svojih korenin nudi zatocisce pred plenilci in preko udarcev omogoca zvocno signalizacijo; onem, ki vsebuje snov za zdravljenje malarije ali tekocino za naravno preprecevanje nosecnosti. Po poti je sekal olesenelo listje ter nas ucil iz njega plesti vrvi in zimnice.

Ujeta 2-letna kajmanka

Nocna panorama

V stirih dneh sem se izurila v iskanju kajmanov, ki ob recnih bregovih iz vode molijo le oci. Na nocnem lovu je vodic ujel kajmanovo samicko, ki smo jo lahko trdno drzali v rokah, medtem ko je razlagal o njihovih posebnostih. V teh dneh je bilo casa tudi za plavanje z roznatimi delfini okoli plavajoce postojanke, na kateri jih hranijo.

Stik dveh rek: Rio Negro in Rio Salimoes

Pika na i je bila nocitev v gozdu stran od vasi. S pomocjo vodica smo postavili kamp - obesili visecemreze, zakurili  ogenj in na njem spekli piscanca. Ob zvokih zab in nocnih ptic smo pred spancem spili zganje, ki se imenuje cashaça.

Lokvanji v jezeru

Amazonska Marcaná

Moramo se zavedati, da so taksne ture danes le del turizma in, odvisno od posameznika, samo podajo predstavo o zivljenju umaknjenih civilizacij ali nacinu prezivetja v drugacnih naravnih okoliscinah. Ni tezko odpreti denarnico in nekaj dni preziveti na bregovih Amazonke. Sovrazim ljudi, ki doma kazejo slike in lazejo o tem, kako drugacen je ta svet. Naj povem, da slike indijancice v rocno izdelanem bikiniju iz lesenih perlic niso nic posebnega – ti ljudje nas sprejmejo zato, da zadovoljijo zahodnjasko zeljo po odkritju avtenticnosti, ki z zabrisom meje med globalnim svetom in primarnimi ljudstvi danes, roko na srce, izginja. Ne pocutim se kot nek avanturist, ki je nasel kontakt s temi “avtenticnimi” plemeni. Vem, da sem le prislek, ki mu je za denar dovoljen vpogled v njihovo okolje, na katero ze vpliva globalizacija.

Nas colnicek

Pristanek na recnem bregu

Toda dokler vem, da moj stik ne unicuje umaknjenih skupnosti, ki se trudijo ohraniti tradicijo cim dlje casa, bodo ture tisto, po cemer si za vedno zapomnim vsako potovanje. Najlepse je obcutiti, da so izmed vseh turistov v skupini priznali prav tebe. Da so v ozadje kuhinje poklicali samo mene in mi dali poskusiti piranjo. Da jih je impresionirala moja zivljenjska zgodba in zdravstvene posebnosti na telesu. Da jih je skrbelo za mene. Da so prepoznali, da moj prihod ni skodljiv, saj so moje vrednote ne glede na to, od kod prihajam, enake njihovim. In najlepse je, ko so ob slovesu izrazili zeljo, da se vrnem. Takrat ves, da obstaja neskodljiv turizem: kompromis med nasim in njihovim svetom, ki bo cedalje bolj potreben.

Ilha Grande - otok, s katerega odneses le spomine



Pristanisce v okolici Angre dos Reis

Na tem potovanju se bom ogibala velikih mest in se v vsakem zadrzala kar se da na kratko, le noc ali dve. Tako sem Rio brez posebnih ogledov zapustila ze naslednji dan. Odhajam na Ilha Grande, neokrnjen otok obale Ria de Janeira.



Pousade v Abraaju

Razlog njegove neokrnjenosti lezi v preteklosti. V casu kolonializacije je sluzil za odlagalisce afriskih suznjev, v 20. stoletju pa so nanj vozili zapornike. V ta namen se ni splacalo razvijati infrastrukture, kar se pozna se danes. Razgibano obalo z gorato notranjostjo se vedno pokriva tropski gozd, cest sploh ni, edina vecja naselbina in moje nahajalisce pa je Vila do Abraão.



Pico de Papagaio

Transfer iz Ria, ki je vkljuceval prevoz do pristanisca Angra dos Reis in ladjico do Abraãja, je trajal dobrih pet ur. Okoli vrhov otoka, tudi okoli najvisjega vrha Pico de Papagaio (990m) v obliki kamnite papagajeve glave, se je zadrzevala meglica. Oblacno vreme me je skrbelo in upala sem, da dva dni vendar ne bom delezna slabega vremena. Zvecer smo na podestu ene od hisk za goste imeli ribji vecer. Brazilci jih imenujejo pousada. Na vecerji so mi pojasnili, da v Braziliji veljajo posebna nacela gostoljubja - vsaka od pousad poskrbi, da se kdorkoli, ki stanuje v njej, pocuti domace. Riba je bila odlicna. Zalili smo jo z nacionalnim koktejlom, t.i. caipirinho.



Pocasi se visoko pride

Po kulinaricnem veceru sem se zbudila v soncno jutro. Oddahnila sem se, saj ne zelim, da mi raziskovanje otoka, ki je del istoimenskega nacionalnega parka, unici slabo vreme. Odlocila sem se za treking skozi oznaceno pot, ki skozi tropski gozd vodi mimo mnogih pescenih plaz. Pot je bila razgibana - morala sem prestopati korenine in se vzpenjati po stopnicah iz kamenja - vendar se je na delih zravnala v utrjeno stezo iz rumene prsti (na soncnih vrhovih) ali rdeckasto rjave usedline (kjer je gozd gostejsi in bolj vlazen). 6-kilometrska pot se je dvakrat spustila do postojank, plaz Palmas in Mangues, moj koncni cilj pa je bila ena najdaljsih plaz otoka, Lopes Mendes.V pristanisce sem se vrnila z ribisko ladjico. Pristali smo na drugi strani zaliva, zato sem se nekoliko zadrzala v osrednjem delu vasi. V najcenejsi restavraciji sem narocila skampov brodet, ki sem ga z razlogom pohvalila v svoji najboljsi samouki portugalscini (port. delicioso = slo. slastno).



Prihod na plazo Palmas

Tako je, ucim se portugalskih fraz :) Ne samo da po petih letih lingvisticnega studija neizmerno uzivam v ucenju jezika brez akademskih pritiskov! Sem tudi mnenja, da tujec z uporabo lokalnega jezika domacinom izkaze spostovanje ter se jim, naj bo jezik se tako polomljen, pribliza. Kar me je najbolj navdusilo na tem otoku, je njegova prvinskost in lep odnos do prislekov. Ne glede na vidno narascanje turizma v zadnjih letih, na otoku ni cest, le poti. Tudi najbolj oblegane plaze so ciste. Razen v odlagaliscnih delih na otoku ni smeti in v tem duhu vzgajajo tudi turiste. Dokaz za to je poeticen zapis, ki sem ga zasledila na pohodniski tabli: 

Nesta Ilha nada se deixa, a não ser pegadas. Desta Ilha nada se leva, a não ser lembranças na memória.

Na tem otoku nihce ne pusti drugega kot stopinje. S tega otoka nihce ne odnese nicesar drugega kot spomine.

Cilj trekinga: Praia des Lopes Mendes

Kolega s plaze

Zakaj Brazilija?

Ko so domaci in prijatelji izvedeli, da grem tokrat na pot sama, so mojo odlocitev sprejeli s strahom. Polni pomislekov so me sprasevali – Zakaj? – jaz pa sem jim neomajana odgovarjala – Zakaj pa NE? Cesa se imam z ruzakom polnim starih majic sploh bati? ;)

Priznam, tudi meni ni bilo vseeno, ko sem od kolegov popotnikov slisala, da so koga oropali in mu ukradli potni list, no, avtorji zgodbic o izgubi ledvic in podtaknjenih drogah pa so zame ze zdavnaj le samooklicani “poznavalci”, ki ne vedo, da se taksnim neprijetnostim izognes s kanckom preracunljivosti. Da, Brazilija pri nas kljub splosnim predstavam o lazernem zivljenju zbuja strahospostovanje. Vseeno ni dvoma, da bo z mano vse v redu – imam namrec spostovanje do vsake destinacije, s strahom pa opravim ze ob nakupu letalske karte.

Najvecja juznoameriska dezela meji na 10 drzav. Lahko se pohvali s petimi razlicnimi ekosistemi, posledicno tudi z raznolikostjo zivalskega kraljestva in velikim bogastvom rastlinskega sveta. Obiskala bom vibrajoce metropole kot sta Rio de Janeiro in São Paulo, vendar se bom tam zadrzala kar se da na kratko. Raje bom stopila na neokrnjene otoke in v nacionalne parke, med drugim je v planu tropski otok Ilha Grande. Nahranila bom svojo umetnisko duso na tlakovanih ulicah in galerijah Paratyja. Moram slisati bucno sumenje slapov Iguaçu na argentinsko-paragvajsko-brazilski tromeji. Hocem globoko v regijo Amazonke; v enega najbolj vlaznih predelov na svetu, nahajalisce avtohtonih brazilskih ljudstev in nekdaj pomembnih ribiskih pristanisc. Proti Riu se bom vracala po atlantski obali. Prevetrila bom duha na odrocnih plazah, kot je Jericoacoara. Udelezila sem bom predavanja o resevanju morskih zelv v Natalu. Morda se lotim novega vodnega sporta v surferskem letoviscu Praia da Pipa. Ne smem zamuditi afro ritmov na ulicah enega prvih kolonialnih mest, Salvadorja, koncno pa bo cas tudi za to, da spoznam smisel capoeire. 

Verjamem, da mi bo drzava tako velikih razseznosti dala vse to in ponudila se vec. Zaradi geografske povrsine Brazilije se bom pocutila majhno, a bom sposobna velikih korakov. En mesec ni dovolj, da raziscem vsak njen koticek, je pa ravno prav za potrditev, da stereotipna predstava skriva nekaj vec. Da brazilski simbol ni le Kristusov kip v Riu. Da rumeno-zeleni dresi niso prvo, po cemer naj bi jo poznali. Da mini bikini ni njen edini temperamentni atribut. 

K temu spada spoznavanje vseh vrst popotnikov, ceprav bi raje videla, da pade kaksna beseda vec z lokalci. Racunam na usvojitev osnovnih portugalskih fraz, ki te dodatno priblizajo ljudem. Drzava sama po sebi me bo gotovo navdusila s svojo mesanico kultur in raznolikostjo rasnih porekel. Ne pravijo zastonj, da biti Brazilec ni narodnost, temvec stanje duha. Nikjer drugje bolj slikovito ne slavijo zivljenja kot na brazilskih ulicah za casa karnevalov in rabim stik s to miselnostjo!

 

Vedela sem, da moram na pot sama. Doma me cakajo spremembe in gora obveznosti. Po napornem studjsko-delovnem letu v Zagrebu sem se vrnila v Ljubljano, kjer me spet caka ubijalski tempo. Dve diplomi sta pred vrati, jaz pa cutim, da je potovanje v Brazilijo zame se kako pomembno: idealna priloznost, da v novem okolju strnem znanja, izkusnje in poznanstva zadnjih let ter zacnem novo poglavje. V moji glavi ze dolgo nastaja miselni vzorec idej za prihodnost. Ta popotniski izziv mi bo vlil pogum, da jih realiziram.