Spoznanje, ki me doleti na poti

Zakaj me kar naprej vleče ven iz cone udobja? 

Kaj je tisto, kar me znova in znova primora v odhod v neznano? 

Spoznanje, ki me doleti na poti.

Z vsakega potovanja se vrnem 'očiščena'. Na lepem vem, kdo sem, kaj sem. Kaj so moji aduti in kaj na meni je povsem zanemarljivo. Spet se zavem, da pogoj za srečo ni okolje, temveč gola miselna naravnanost, ki v meni že ves čas obstaja.
In zahteva, da jo negujem.

Ko se vrnem, spet delujem v skladu z intuicijo. Upam priznati sami sebi. Zmorem odpustiti in si razložiti stvari drugače. Stopim korak naprej, tja, kamor prej niti pomislila nisem, da bom. Sem neustavljiva, sposobna pravilno odločati.
Znova se predam nečemu in spet verjamem, da kmalu tudi nekomu ...

 

Spet delujem. Upam. Se predam - nečemu, nekomu.