London, baby!



Foto: sopotnica A. Čefarin

Na mojem levem ramenu je sedel Joey iz Prijateljev in me poskušal navdušiti: »Whoooooa! Come on! It's London, baby!« Z desnega ramena pa se je, verjetno kot posledica samoumevnosti, da vsak drugi mesec pač nekam odletim, oglašal anonimen cinik: »Pa kaj, če si v Londonu! Vseeno je to zate navaden dan, le da se na drugem koncu Evrope nima smisla pritoževati nad dežjem.«

 ***

 

London. Vendar sem spet tu in imam ga čas doživeti takšnega, kot vsak dan v letu je. Edina evropska prestolnica, ki ne obstane, čeprav dežuje. Majice razpoloženih Angležev, ki so v svojo pubovsko kulturo zlahka vmestili tudi irski St Paddy's day, so govorile: It's not your ordinary weekend in London! In res ni bilo tako kot v prvo. Bilo je prav odrešujoče, da mi ni bilo treba nejevoljno meriti vrste pred Hišo voščenih lutk. Kako hvaležna je bila moja denarnica, ker me na Oxford streetu ni obsedla shopping-manija. In glej ga zlomka, v album ni imelo smisla dodajati še petinštirideseto fotografijo pod Velikim Benom.

 

 ***

 

Dan kot vsak drugi: hoja v dežju, mokri čevlji, gibanje v podzemni, zbistritev misli na vetrovni cesti. Zjutraj sem hodila posedat na zofo in ob zelenem čaju prebirala knjižico 'The Wizzard of Oz'. Opoldne sem si v Hyde parku v družbi ptic privoščila 'take away' kavo. Zvečer sem zavila v pub na hruškov cyder (ali dva), kjer sem v češnjevo rdečem ambientu na uho vlekla angleški humor. Bil je utrip običajnega dne. Zalotila sem se, da sem pomislila:

London, baby!

 

Sahara

Sahara je največja puščava na svetu. Pokriva kar 9 milijonov km² severne Afrike in se še vedno širi. Na jugovzhodu Maroka preide v gorovje Atlas, preko katerega smo z avtobusom prispele na sam vhod v pustinjo. V mestecu Rissani smo bile dogovorjene z voznikom 4x4. Prepoznale smo ga preko gesla, ki je zagotvaljalo, da bomo pot v puščavski okoliš Merzouga nadaljevale v varnih rokah. Še isto dopoldne nas je odpeljal v opustošeno pokrajino. Mesto za nami je zakril prah, pred nami pa je zakraljevala rdeče-oranžna peščina Erg Chebbi, eden od dveh saharskih nasipov na meji z Alžirijo.

 

Maroški del Sahare - peščina Erg Chebbi

 

 

Tri dni smo bivale v kamnitem bivališču, v katerem nas je kratkočasila druščina fantov nomadskega porekla. Puščavniki so pogovorno znali več jezikov, kot jih bom sama kdaj slišala. Željni novih znanj so si v arabski pisavi zapisovali slovenske fraze in obratno – arabske besede v naše beležnice. Govorili so o tradiciji severnoafriških nomadskih družin in se opredelili po poreklu: bili so Berberi ali Tuaregi.

Sončna terasa

 

Kamnito zatočišče pred pripeko

 

Čas je mineval v znamenju vročine, pa vendar so naše oči sijale ob spremljavi afriških bobnov in ves čas je dišalo po šiši. Naučili so nas zaviti turban. Pokazali so nam, da je v navidez opustošeni okolici vode na pretek. Razkrili so vodnjak sredi žgočega peska, kjer smo si opoldne privoščili 'nomadsko prho' (= vedro hladne vode za vrat). Skupaj smo vsak dan nakrmili kamele. Ob večerih se je vročina polegla in zavel je topel veter. Tedaj smo na strešni terasi čakali sončni zahod, vse dokler ni iz kuhinje zadišala večerja. Postregli so  tradicionalno puščavsko jed 'kalijo': jagnjetino v zelenjavni omaki, v kateri so na sredi zapekli jajce na oko.

Afriški ritmi

 

Štirinožne kolegice

 

Zadnjo noč smo prespali globoko med sipinami. V puščavski kamp, ki so ga sestavljali vsega trije šotori iz preprog, smo odjahali na kamelah. Za nami je ponoči prišlo še več ljudi. Nočitev v puščavi se je izkazala za pravi žur po maroško.

Karavana

 

Spominjam se, kako smo ležali pod zvezdnatim nebom, vsak s svojo plastenko sparjene vode. Sredi ničesar so misli hlapele v vroče ozračje. V nas se je naselilo posebno razburjenje. Zavedali smo se, da se nahajamo sredi ničesar, a bi tu zaradi energije, ki nas je povezovala, najraje ostali za vedno. Vsak je prispeval k dobremu vzdušju s svojo 'poliglotščino'.

 

Puščavski kamp

 

Voda je vir življenja - četudi sparjena

Ugotovili smo, da je humor med ženskami in moškimi univerzalen povsod po svetu. Naši puščavski prijatelji so nam namreč razložili, da se ime tipične maroške jedi uporablja še v dveh prenesenih pomenih – v zbadljivem izrazu  (»Ta ima kus-kus v glavi!« = ta je zmešan/neumen) in v smislu nespodobnega povabila (z vprašanjem »Greš z mano na kus-kus?« maroški moški ne ciljajo na jedilnico, temveč na spalnico). Smejali smo se dolgo v noč, učili drug drugega pesmi in šteli utrinke. Vmes smo iz kuhinje pregnali kamelo, ki je iskala polnočni prigrizek.

 

Žur po maroško

Po nekaj dneh med ljudmi nomadskega porekla smo lahko enoglasno zatrdile, da smo doživele bistvo Maroka! Tuaregi in Berberi so nas tako rekoč sprejeli za svoje. Ni lepšega kot to, da se v tako pustem ekosistemu in drugačni kulturi počutiš domače ter da te avtohtono ljudstvo prizna za enega najbolj sproščenih turistov, ki so jih obiskali v zadnjem času. Evropski in arabsko-nomadski humor sta se na robu Sahare zlila v eno. Ko so nas zadnji dan branili pred vodiči lokalnih agencij, ki so več pozornosti namenjali nam kot prispelim skupinam, so nas od srčnega smeha zalivale solze. Oni so zajokali, ko smo ob slovesu še zadnjič sprožili fotoaparat ...

 

Naši puščavski prijatelji

 

Mošeja Hasana II

Casablanca je s tremi milijoni prebivalcev prava urbana džungla. V svoji lepoti žari le arhitekturna znamenitost – mošeja Hasana II, tretja največja na svetu. Iz marmorja in granita jo je zgradilo preko 10.000 maroških obrtnikov. Njen minaret meri kar 210m v višino, pod Alahov prestol pa z obalne strani pljuskajo valovi …

 

Mošejo smo si ogledale kar med prihodom enega in odhodom drugega avtobusa. V pičlih treh urah bivanja v Casablanci je njena arhitekturno-umetnostna stvaritev odrazila vso nežnost svojih barv, razsežnost podrobnih vzorčkov in mogočnost svojih dimenzij!

 

Hvala soncu. Besede so odveč. Naj govori slikovni material:

 

 

Essaouira - kraj za brezcasno pohajkovanje

Izkrcanje iz lokalnega avtobusa. Celonočna vožnja me je izčrpala. Občutno nižje temperature in hladen veter – pričakovan vpliv Atlantskega oceana. Takoj nam začnejo slediti uličarji, ki ponujajo nastanitve. Sledili bi ti tudi pet ur, saj čutijo, da ne veš, kam točno si namenjen in da bo slej kot prej obveljala njihova ponudba. Na prvi pogled se kraja še vedno drži srednjeveški duh: po centralni makadamski ulici se prevažajo samokolnice in kočije, medtem ko v mesnici kar pred tabo odrejo kokoš, jo naprodaj obesijo na kavelj in še kakšno uro ne pospravijo drobovja.

 

Centralna ulica (v ozadju: vrata v medino) 

Čim stopiš na vzporedno ulico, pa ti kraj priraste k srcu. V zavetje medine je ujeta prav posebna očarljivost. Vetrovne strešne terase, s katerih se zazreš nad obzorjem. Modra polkna, zaščitni znak pročelij. Na ozkih ulicah je ob večerih kar gneča, vendar pretok ljudi poteka urejeno: navzgor po eni, navzdol po drugi strani. Pred ploščo za palačinke se nabira vrsta – glavni razlog, da jih poskusiš tudi ti. Iz galerij veje orientalska glasba. Vhodi so komaj opazni, saj so obdani s šali, torbami in panoji z nakitom. Roba ne deluje "cheap" in prodajalci to vedo. Ne vsiljujejo. Mimogrede pohvalijo H&M-ov šal okoli tvojega vratu, saj vedo, da modno osveščena Evropejka ne bo odšla brez še enega – maroškega. ;)

 

 

Upreti se ali ne upreti, to je zdaj vprašanje

Tu ne gre za ogledovanje znamenitosti, najti jih moraš sam. Takšni sta zame obljudena plaža in riva s pestro ponudbo prigrizkov (čipsa, pražene čečerike in peciva). Pa oglašanje galebov v letu nad čermi pod obzidjem. Pa čoln do čolna v pristanišču, eden izmed pogostih motivov na razglednicah.

 



Razglednica iz pristanišča

Aktivnosti na plaži

Gre za potovanje skozi časovni stroj, nahajanje tu in zdaj, a hkrati tam in nekoč. Ključ do užitka je zadovoljitev z enostavnim, začasnim, v določenih kotičkih celo kontraverznim. Gre za srečanje s starodavnostjo in spoznanje o njeni večnosti. To je Essaouira, kraj za brezčasno pohajkovanje.

 

 

 

Modri Chefchaouen

Razgibana cesta nas je preko pašnikov in zlato-rumenih polj severne notranjosti dežele pripeljala v Chefchaouen – mestno utrdbo iz 15. stoletja s strateško lego na pobočju ene izmed planot gorovja Rif. Že samo ime kraja se v arabščini nanaša na 'pogled na vrhove'. Po kakšni strmini so speljane uličice starega jedra, je dodatno ponazorilo cviljenje gum taksija, v katerem nas je nekoliko objestni voznik dostavil z avtobusne postaje na višjo lego, na sam vhod v modri labirint.

 

Mestece letno privabi ničkoliko obiskovalcev prav zaradi ene najbolj 'fotogeničnih' medin v celem Maroku. V živo ni nič manj ljubka, kot jo prikazujejo fotografije na spletu. Čim s tlakovanega trga stopiš v stransko ulico, se že znajdeš v položnem labirintu modrih stopnišč, prehodov, obokov in ozkih zavojev z občasnimi razširitvami poti. Modrina fasad, vrat in polken te spremlja na vsakem koraku. V rute zavite ženičke se zate sploh ne zmenijo in nadaljujejo svojo pot na trg. Na vsakem vogalu je nekaj slikovitega: ali kontrast med sinje modro barvo in kamnito škarpo ali prodajalna z barvitimi praški s črno mačko na straži. Mesto nasploh slovi po bogati ponudbi naravnih proizvodov. Tako smo čisto »po babje« v prodajalni z naravnimi produkti dobršen delež denarja zapravile za naravna mila, šampone, arganovo olje/maslo in dišave. Priznamo, tudi zaradi čednega prodajalca. :)



Najlepši lekarnar v celem Maroku :)

 

Za žavbice smo odštele kar nekaj dirhamov

 

 

 

Dva dni smo uživale v tišini tega modrega mesta, stikale po trgovinah in iskale fotogenične kotičke. Na metin čaj in šišo smo se najraje usedle vedno na iste lesene klopi z barvitimi blazinami. Prav posebno doživetje je bil obisk orientalske savne (arab. 'hammam'), katere glavni del je starodavni spa ritual: mokra masaža s temeljitim pilingom telesa. Obratovanje kopeli se deli na čas za moške in čas za ženske, tako da smo morale počakati na vrsto do večera. Muslimanska ženica je vsako posebej namazala z arganovo mastjo, zmasirala celo telo in ga zluščila s hrapavo rokavico, zatem pa izmenično oblivala z vročo in mrzlo vodo iz korita. Čeprav zatohel kletni prostor za naše predstave o toplicah sploh ne deluje higienično, se po ritualu vseeno počutiš čist. Najbolj zanimivo od vsega je dejstvo, da muslimanske ženske vse to opravljajo kar gole! Spoznala sem, da ne glede na versko zahtevo po zakritosti muslimank v javnosti v njih nikakor ni zakoreninjen predsodek do golote.

 

  

  

Teorija barv pravi, da je modra barva miru in harmonije, zrelosti, razuma in visokih vrednot. Upočasnjevala naj bi ritem srca, umirjala dihanje, omogočala boljšo koncentracijo in neredko povzročala sanjavost. Nebesno modra je simbol plemenitosti; ledeno modra služi za estetski navdih in vrača k tradicionalnim vrednotam; pastelno modra izžareva nežnost in vzbuja skrb za nego telesa.

Moji občutki glede na odtenke, s katerimi sem bila obkrožena, torej sploh niso naključni! Kljub temu, da je trajal postni mesec 'ramadan' in so v večernih urah zaradi nervoze pred obedom znali po zraku frčati stoli, me je modra atmosfera napolnila z mirom in nekakšno zavestjo o sebi. Obisk modrega Chefchaouena se je izkazal za eno najbolj pomirjujočih izkušenj na celem potovanju.

 

Fez – kjer tradicija kljubuje globalnemu svetu

Maroška dogodivščina se je začela (in čez dva tedna končala) v Fezu. Peklensko julijsko vročino in suho sapo smo hitro vzele v zakup. Malo manj navdušeno smo se sprijaznile s koristoljubno vsiljivostjo, najprej – letaliških taksistov in kasneje – samooklicanih vodičev, ki prežijo na prišleke na vratih v medino. Za sicer nepotrebno in nezaželjeno vodenje smo jim iz vljudnosti na vratih naše nastanitve stisnile v roko par dirhamov *op. maroška denarna enota. Mislim, da se mora na tak način pozdraviti z Marokom prav vsak njegov obiskovalec. Gre za takojšnjo utrditev živcev, umiritev odpora do plačevanja "uličnih uslug" in osebnostno preizkušnjo: si avanturist ali nisi, si za drugačnost ali ne.

 



Kus-kus - the food so nice they named it twice. :)

Spremljala nas je začetniška sreča, saj smo se nastanile pri ugledni tradicionalni arabski družini. Simpatični možic po imenu Abdul Kareem nam je pripravil pravo dobrodošlico na orientalski sedežni garnituri v pokritem atriju večnadstropne stare mestne hiše Dar Hafsa. Za omizjem nas je postregel z metinim čajem, petimi vrstami maroškega peciva z namazi in črnimi olivami ter nas seznanil s svojo družino: zadržano muslimansko ženičko in odlično gospodinjo, ki je komunikacijo z gosti prepustila glavi družine; najstarejšo hčerko Meriam, ki nam je na nogah ustvarila čudovito poslikavo s kano; in najstarejšim sinom Azizom, s katerim smo hitro našle skupne teme pogovora. Kot vse tri gostje je leta igral rokomet, prestal isto operacijo kolena kot jaz in tako kot Anja študiral pravo. Fez je kljub tradicionalnosti, ki jo izžareva starodavna medina, pravi center islamske civilizacije. V starem mestnem jedru se namreč nahaja najstarejša univerza na svetu, ki sta jo obiskovala tudi naša maroška vrstnika, vajena mednarodnih odnosov in stika z globalnim svetom.
 

Pet vrst maroškega peciva z namazi in olivami

 

Glavna ulica Talaa Sghira se od zgornjih vrat Bab Boujeloud ('Modra vrata') spušča v labirint tlakovanih ulic, polnih usnjarskih in lončenih izdelkov, preprog in značilnih maroških "copatkov". Na tržnici se bohotijo piramidne kopice začimb, obdaja te vonj neznanih zelišč, pod pulti pa ležijo žaklji raznobarvnega kus kusa. V gostinskem podhodu se na pročeljih restavracij vrti kebab, ki ga tako kot sladkorne stojnice obletava mrčes. Vendar kraj nikakor ne deluje umazano! V mozaičnem vodnjaku namreč teče hladna pitna voda in opaziti je mimoidoče v čistih bombažnih oblačilih. Delovnik kmalu prekine opoldanski počitek. Medtem ko natakarji pripirajo polkna svojih lokalov, prodajalci igrajo že tretjo partijo dame ali zleknjeni pod pultom polnijo šišo. Tako se je tudi meni za pogrnjeno mizo ob kozarčku zeloooo sladkega metinega čaja ustavil čas ...



Družba je služba, služba je družba :)



Abdul nam je razkazal zgornji del medine in nam svetoval, kako si olajšati bivanje v arabskem ambientu. Opomnil nas je, naj se ne oziramo na nikogar, ki nas ogovarja, in naj ne vzpostavljamo očesnega kontakta, saj si bomo tako za cel dan nakopale napitnine željno družbo. Opozoril nas je, naj se na ogromni ploščadi ne prerivamo v ospredje opazovalcev krotilcev kober, saj bomo v krogu hočeš-nočeš izstopale in bile ponovno primorane v nove dajatve. Tako smo raje prigriznile pred nami ocvrt čips in raziskovale ulično razstavo ponošenih cunj in rabljene obutve, kjer je bil pravi izziv najti vsaj en par obuval.

Tradicija strojenja in barvanja kož

Naslednji dan smo si ogledale eno glavnih obrtniških dejavnosti: znamenite barvarne strojenih kož, v katere smo se pretihotapile v množici Poljakov. Da je bilo panoramsko opazovanje bazenčkov, v katerih namakajo kože, kljub groznemu smradu znosno, so nam pod nos pomolili metine liste. Ostanek bivanja v Fezu smo prebile na strehi restavracije, kjer smo si privoščile tipično maroško jed - 'tažin': kus kus, ki ga postrežejo s kopico zelenjave in mesa v lončenih posodah s stožčastim pokrovom. Po obedu smo v družbi cele družine lastnika restavracije še zadnjič zaleknile na sedežnih garniturah. Mirila me je misel, da je pred naporno nočno vožnjo preko Atlasa na sam rob Sahare prav prijetno biti len kot opoldanski Maročan! ;)