Belém - mesto gostoljubnih in potrpezljivih ljudi

Pocitek na odrocnem posestvu Arte Fazenda

Iz Manausa sem se preselila na obalni del, na izliv Amazonke v Atlantski ocean. Tu se nahaja pristanisko mesto Belém. Prvoten plan je bil najti poceni nastanitev v centru in v naslednjih dneh obiskati otok Ilha de Marajó, a me je na spletni strani za iskanje hostlov pritegnil oglas privatnega posestva ven iz mesta. Po petih dneh akcije sem si zelela pocitka, zato se fotografijam jezera, zelenice in prijetnih sob enostavno nisem mogla upreti.

Baje v jezeru ni kac :)

 Posestvo Arte Fazenda se nahaja kar 70 km ven iz Beléma, lokalni avtobus pa vozi samo do obcestne vasi Vila do Méu. Sopotniki so me opozorili, kje moram izstopiti, nato sem pot nadaljevala pes. V Vili do Méu nihce ne govori anglesko, a sem se vsakih 100m uspela prepricati, da grem v pravo smer. Smerokaz je po nekaj ovinkih usmeril na makadamsko pot. Okolica je postajala vse bolj zelena, vas je ostala za mano. Ker me na posestvu ni nihce pricakoval, sem ostala pred zaprtim vhodom. Nakljucje je hotelo, da se je po dvajsetih minutah, tik preden sem skoraj krenila nazaj v vas, na motorju pripejal gospod. Cez deset minut sem ze spoznala gospo srednjih let, lastnico posestva, ki ji je bilo neskoncno zal, da ne govoriva niti enega skupnega jezika. 

Açai - miksane robidnice s sladkorjem in posebno moko

Proti veceru je prisel njen sin Pablo. Odpeljal me je na obisk v Castanhal k edinemu anglesko govorecemu fantu v okolici. Prednost tega obiska je bila v ponovni priloznosti, da pokukam v intimne prostore brazilskih druzin. Medtem ko sem z mladimi izmenjala nekaj besed v zeleno prepleskani dnevni sobi, sta se mi iz kuhinje nasmihali gostiteljeva mama in babica, ki sta nato prinesli poskusit açai - zmiksane robidnice, ki jim dodajo sladkor in razlicne vrste moke (najbolj se mi je dopadla tista podobna zdrobljeni pokovki). Ker sem s pomocjo prevajalca Andréja spacala par portugalskih fraz v zahvalo, so me na izhodu vsi po vrsti objeli. Izboljsanje komunikacije je vodilo v privatno zabavo ob pizzi, domacih koktejlih, predvajanju brazilske glasbe, vse skupaj pa se je zakljucilo z nocnim skokom v jezero. Zafrkavali so me, da v njem ni kac! :)

Kulturna dediscina Beléma

Naslednji dan me je Pablo odpeljal v belemsko pristanisce, od koder sem odplula na dnevni izlet na Marajó. Izlet sam po sebi ni bil nic posebnega, videla sem nove vasi in sprehajajoce bivole. Bolj zanimivo je postalo zvecer, ko sem se morala ponovno najti s Pablom, ki mi je ta vecer nudil nocitev v svoji hisi v Belému. Kaj bi storili, ce bi imeli telefonsko stevilko gostitelja, s katerim ne morete komunicirati prakticno v nobenem jeziku; ce bi vedeli le priblizno lokacijo hise; ce bi vam natakarica rekla, da je pot do tja ponoci nevarna (port. perigroso); poleg tega pa bi vam grozila prazna telefonska baterija? o.O Tej isti natakarici sem se predstavila in jo prosila, naj poklice Pabla, s katerim se je v parih povedih dogovorila, naj pocakam v njenem lokalu. Cez 20 minut sem ze sedela v Pablovem avtu. Pobrala sva novo "prevajalko", reklamno producentko Tati.

Pablo zivi v mestni hisici pod spomeniskim varstvom. Z velike ulice smo vstopili na ograjeno dvorisce z vecimi vhodi v barvite enonadstropne garsonjerice. Vecer smo preziveli na veliki postelji, narocili pizzo, srkali smoothije in degustirali njihova piva. Pablo in Tati delata na promociji surferskega projekta za revne otroke, ki ga bo naslednje leto podprla drzavna banka. Naslednje dopoldne sem sla s Pablom v kompleks univerze regije Pará. Ko je opravil svoje, sva kosila v studentski menzi. Pred mojim odhodom, sva obiskala znamenito trznico Ver-o-Peso (=poglej in potezkaj!), kjer sem kupila orescke, domace piskote in cokoladne bonbone s sadnim polnilom. Najbolj "šik" od suvenirjev je nova torbica iz palminega lubja !! :)

Poslastica pred odhodom

Po odlicni izkusnji s couch surfingom v São Paulu (spomnite se Facebook objave o podarjeni nocitvi v hotelu in vecerji v prijetni restavraciji) si bom Belém zapomnila po prijaznih in potrpezljivih ljudeh, s katerimi sem kljub omejenemu znanju angleskega jezika na tem podrocju prezivela tri prijetne dni. V taksni situaciji se naucis preceniti, kdaj lahko ljudem zaupas. Ugotovis, da smo se sposobni sporazumeti, ce hocemo, ce le zelimo. Gostoljubni ljudje se trudijo narediti vtis na najbolj izvirne nacine. Premostijo kulturne in jezicne bariere.

Belemska tržnica: Ver-o-peso

Kaj ti preostane? Izpilis svoje pantomimicne sposobnosti. Izumis kvazi latinski jezik - nekaksno mesanico pozabljene srednjesolske francoscine, na novo naucenih portugalskih besed in  spanskih izrazov iz limonad. Zanasas se na druga cutila, uporabljas druga izrazna sredstva. Potovanje je namrec priloznost, da stopis izven druzbenih vzorcev, ki ti jih narekuje domace okolje, ter se vrnes k sebi. Kdo si med vsemi temi neznanci? Kaj jim sporoca tvoja energija? V vlogi neprickovanega gosta spoznas, da se ne rabis bati tisine. Vsako nelagodje lahko razbijes z nasmehom, univerzalnim nacinom izkazovanja naklonjenosti povsod po svetu.