Sahara je največja puščava na svetu. Pokriva kar 9 milijonov km2 severne Afrike in se še vedno širi. Na jugovzhodu Maroka preide v gorovje Atlas, preko katerega smo z avtobusom prispele na sam vhod v pustinjo. V mestecu Rissani smo bile dogovorjene z voznikom 4x4. Prepoznale smo ga preko gesla, ki je zagotvaljalo, da bomo pot v puščavski okoliš Merzouga nadaljevale v varnih rokah. Še isto dopoldne nas je odpeljal v opustošeno pokrajino. Mesto za nami je zakril prah, pred nami pa je zakraljevala rdeče-oranžna peščina Erg Chebbi, eden od dveh saharskih nasipov na meji z Alžirijo.
 |
| Maroški del Sahare - peščina Erg Chebbi |
Tri dni smo bivale v kamnitem bivališču,
v katerem nas je kratkočasila druščina fantov nomadskega porekla. Puščavniki so
pogovorno znali več jezikov, kot jih bom sama kdaj slišala. Željni novih znanj
so si v arabski pisavi zapisovali slovenske fraze in obratno – arabske besede v
naše beležnice. Govorili so o tradiciji severnoafriških nomadskih družin in se
opredelili po poreklu: bili so Berberi ali
Tuaregi.
 |
| Sončna terasa |
 |
| Kamnito zatočišče pred pripeko |
Čas je mineval v znamenju vročine, pa vendar so naše oči sijale ob spremljavi afriških bobnov in ves čas je dišalo po šiši. Naučili so nas zaviti turban. Pokazali so nam, da je v navidez opustošeni okolici vode na pretek. Razkrili so vodnjak sredi žgočega peska, kjer smo si opoldne privoščili 'nomadsko prho' (= vedro hladne vode za vrat). Skupaj smo vsak dan nakrmili kamele. Ob večerih se je vročina polegla in zavel je topel veter. Tedaj smo na strešni terasi čakali sončni zahod, vse dokler ni iz kuhinje zadišala večerja. Postregli so tradicionalno puščavsko jed 'kalijo': jagnjetino v zelenjavni omaki, v kateri so na sredi zapekli jajce na oko.
 |
| Afriški ritmi |
 |
| Štirinožne kolegice |
Zadnjo noč smo prespali globoko med
sipinami. V puščavski kamp, ki so ga sestavljali vsega trije šotori iz preprog,
smo odjahali na kamelah. Za nami je ponoči prišlo še več ljudi. Nočitev v
puščavi se je izkazala za pravi žur po
maroško.
 |
| Karavana |
Spominjam se, kako smo ležali pod zvezdnatim nebom, vsak s svojo
plastenko sparjene vode. Sredi ničesar so misli hlapele v vroče ozračje. V nas
se je naselilo posebno razburjenje. Zavedali smo se, da se nahajamo sredi ničesar, a bi tu zaradi energije, ki nas je povezovala, najraje ostali za vedno. Vsak je
prispeval k dobremu vzdušju s svojo 'poliglotščino'.
 |
| Puščavski kamp |
 |
| Voda je vir življenja - četudi sparjena |
Ugotovili smo, da je humor
med ženskami in moškimi univerzalen povsod po svetu. Naši puščavski prijatelji
so nam namreč razložili, da se ime tipične maroške jedi uporablja še v dveh
prenesenih pomenih – v zbadljivem izrazu
(»Ta ima kus-kus v glavi!« = ta je zmešan/neumen) in v smislu
nespodobnega povabila (z vprašanjem »Greš z mano na kus-kus?« maroški moški ne
ciljajo na jedilnico, temveč na spalnico). Smejali smo se dolgo v noč,
učili drug drugega pesmi in šteli utrinke. Vmes smo iz kuhinje pregnali kamelo,
ki je iskala polnočni prigrizek.
 |
| Žur po maroško |
Po nekaj dneh med ljudmi nomadskega porekla smo lahko enoglasno zatrdile, da smo doživele bistvo Maroka! Tuaregi in Berberi so nas tako rekoč sprejeli za svoje. Ni lepšega kot to, da se v tako pustem ekosistemu in drugačni kulturi počutiš domače ter da te avtohtono ljudstvo prizna za enega najbolj sproščenih turistov, ki so jih obiskali v zadnjem času. Evropski in arabsko-nomadski humor sta se na robu Sahare zlila v eno. Ko so nas zadnji dan branili pred vodiči lokalnih agencij, ki so več pozornosti namenjali nam kot prispelim skupinam, so nas od srčnega smeha zalivale solze. Oni so zajokali, ko smo ob slovesu še zadnjič sprožili fotoaparat ...
 |
| Naši puščavski prijatelji |
