Amazonka

Podala sem se v amazonsko regijo, natancneje v najvecje industrijsko mesto Manaus. Reka je pri Manausu siroka, izgleda kot morje. Ze naslednji dan smo odpluli stran od velikega mesta. Cim smo presli na drugi breg, so se odprle nove struge in odkrili vmesni otoki. Z leseno ribisko ladjico smo sele po dveh urah plovbe pristali v zalivu lokalne skupnosti.

Recni kanal

Stiri dni sem bivala na stiku dveh pritokov Amazonke – Rio Negro in Rio Solimoes. Porecji se s svojo znacilno barvo na stiku tokov navidez ne pomesata. Teceta z vidno mejo in zadrzita svoje znacilnosti – rjavo in temno barvo ter razlicni temperaturi. Na bregu reke Negro biva lokalna skupnost São Tomé, s katero upravlja 60-letni papa Jacaré (v prevodu: ata Aligator). Na jasi so zgrajene barvite lesene hisice na podestih, v katerih zivijo druzine. V ozadju se nahaja lopa s spalnicami in restavracijo za goste, poseben pridih pa dodata nogometno igrisce in mali pristan za colne.

Tik pred dezjem z vodicem Conradom

Se vedno traja susna doba in bregovi reke so ponekod tako nizki, da so vidni pesceni nasipi.  Stiri dni smo odkrivali Amazonko pod okriljem vodica indijanskega porekla, ki izvira iz severnega plemena Mokushi. Svoje pleme je zapustil pri devetih letih. Poleg narecja kabokulus (mesanica indijanscine in portugalscine) govori tekoce anglesko, izobrazba in nemirna kri pa sta ga pripeljali do spostovanja vredne kariere. Prezivetje v amazonski dzungli je del njega od malega in rad deli izkusnje z avanture zeljnimi turisti. Veckrat letno odpluje na ekspedicije BBC-ja, prisoten je na snemanjih dokumentarcev National Geographica o tukajsnjih plemenih, posebno rad pa se pohvali, da je nadzoroval snemanje filma o anakondi z J.Lo. :) Takoj nam je razlozil, da si ljudje pod vtisom filmov Amazonko predstavljajo povsem drugace in da reka ni vec to, kar je nekoc bila. Zaradi globalnega segrevanja in pritoka mocnih vetrov preko izsekanih podrocij atlantske obale jo pestijo vse vecje variacije v recnem nivoju. Da bi videli jaguarja ali anakondo, bi morali v 10 dni oddaljena podrocja.

Kajmanove stopinje

Ujela sem eno piranjo

Obljubil nam je, da kljub nizkem nivoju vode ne bomo prikrajsani za lepote tega ekosistema. Poučil nas je, da je Amazonka nastala iz jezera, ki se je v pradavnini nahajalo sredi kontinenta. Z dvigom Andov je voda zacela odtekati proti Atlantiku, pescena podlaga pa je tu zaradi vetrov, ki so nanesli puscavski pesek. Z odmikom kontinentov je podrocje zaraslo rastje, a poudari, da moramo lociti tropski gozd od dzungle, sekundarne porascenosti povrsja. Med lomastenjem po dzungli nam pot olajseval z maceto. Ustavil se je pri vsakem zanimivem drevesu – tem, ki pod lubjem skriva lepljivo mleko, ki se ga da spremeniti v zvecilni gumi; tistem, ki v objemu svojih korenin nudi zatocisce pred plenilci in preko udarcev omogoca zvocno signalizacijo; onem, ki vsebuje snov za zdravljenje malarije ali tekocino za naravno preprecevanje nosecnosti. Po poti je sekal olesenelo listje ter nas ucil iz njega plesti vrvi in zimnice.

Ujeta 2-letna kajmanka

Nocna panorama

V stirih dneh sem se izurila v iskanju kajmanov, ki ob recnih bregovih iz vode molijo le oci. Na nocnem lovu je vodic ujel kajmanovo samicko, ki smo jo lahko trdno drzali v rokah, medtem ko je razlagal o njihovih posebnostih. V teh dneh je bilo casa tudi za plavanje z roznatimi delfini okoli plavajoce postojanke, na kateri jih hranijo.

Stik dveh rek: Rio Negro in Rio Salimoes

Pika na i je bila nocitev v gozdu stran od vasi. S pomocjo vodica smo postavili kamp - obesili visecemreze, zakurili  ogenj in na njem spekli piscanca. Ob zvokih zab in nocnih ptic smo pred spancem spili zganje, ki se imenuje cashaça.

Lokvanji v jezeru

Amazonska Marcaná

Moramo se zavedati, da so taksne ture danes le del turizma in, odvisno od posameznika, samo podajo predstavo o zivljenju umaknjenih civilizacij ali nacinu prezivetja v drugacnih naravnih okoliscinah. Ni tezko odpreti denarnico in nekaj dni preziveti na bregovih Amazonke. Sovrazim ljudi, ki doma kazejo slike in lazejo o tem, kako drugacen je ta svet. Naj povem, da slike indijancice v rocno izdelanem bikiniju iz lesenih perlic niso nic posebnega – ti ljudje nas sprejmejo zato, da zadovoljijo zahodnjasko zeljo po odkritju avtenticnosti, ki z zabrisom meje med globalnim svetom in primarnimi ljudstvi danes, roko na srce, izginja. Ne pocutim se kot nek avanturist, ki je nasel kontakt s temi “avtenticnimi” plemeni. Vem, da sem le prislek, ki mu je za denar dovoljen vpogled v njihovo okolje, na katero ze vpliva globalizacija.

Nas colnicek

Pristanek na recnem bregu

Toda dokler vem, da moj stik ne unicuje umaknjenih skupnosti, ki se trudijo ohraniti tradicijo cim dlje casa, bodo ture tisto, po cemer si za vedno zapomnim vsako potovanje. Najlepse je obcutiti, da so izmed vseh turistov v skupini priznali prav tebe. Da so v ozadje kuhinje poklicali samo mene in mi dali poskusiti piranjo. Da jih je impresionirala moja zivljenjska zgodba in zdravstvene posebnosti na telesu. Da jih je skrbelo za mene. Da so prepoznali, da moj prihod ni skodljiv, saj so moje vrednote ne glede na to, od kod prihajam, enake njihovim. In najlepse je, ko so ob slovesu izrazili zeljo, da se vrnem. Takrat ves, da obstaja neskodljiv turizem: kompromis med nasim in njihovim svetom, ki bo cedalje bolj potreben.