Bonitete v življenju ustvarjamo sami

Danes grem izkoristit bonitete, ki so ostale v dobrem od enoletnega obdobja študija, dela in bivanja v Zagrebu. Kako že gre tista? - Save best for the rest. - Na seznamu je: 

• Gratis masaža v fitnes centru.
• Žetoni za avtopralnico.
• Darilni bon za šoping center.
• Popust v knjigarni.

Ne pozabite, da si bonitete ustvarjate sami, pozitivna podoba o vašem življenju pa najprej nastane v vaših glavah. ;)

Vem, da si vse 'privilegije' zaslužim, ker sem jih kot takšne označila v svoji glavi. Ker verjamem, da se dobro poplača z imenitnim. Ker vem, kaj je dobro zame in k temu stremim. Ker opravljam svoje naloge in dolžnosti po najboljših močeh in sem se prepričala, da je vsako poleno pod noge namenjeno skoku.  

Mimogrede bom popestrila dan babici Albinci, ki gre vsa počaščena zraven.

;)
Naj dobi en "štempl" v pasuš.

Naj začuti adrenalin ob švercanju na tramvaju.

Naj se ji fino zdi, da šeta po Ilici in pije Nesscafe s svojo vnukinjo.

;)

Imejte jih radi, če/dokler jih še imate! Dedke in babice, namreč.

Talk to old people. They know cool stuff you don't.

Moje poslanstvo sta trenutno delo in učenje. Nekateri bi se v takšni situaciji poistovetili s tistim dobro znanim kuća-poso-kuća-poso, jaz pa se s pomočjo te monotonije (??? kdo pravi, da je tak urnik sploh monoton ???) nečesa namerno "prikrajšam". Potem lahko brez slabe vesti znova zajamem z veliko žlico, ki je po bodočih načrtih sodeč vedno bolj podobna "šefrci".

;) 

Spoznanje, ki me doleti na poti

Zakaj me kar naprej vleče ven iz cone udobja? 

Kaj je tisto, kar me znova in znova primora v odhod v neznano? 

Spoznanje, ki me doleti na poti.

Z vsakega potovanja se vrnem 'očiščena'. Na lepem vem, kdo sem, kaj sem. Kaj so moji aduti in kaj na meni je povsem zanemarljivo. Spet se zavem, da pogoj za srečo ni okolje, temveč gola miselna naravnanost, ki v meni že ves čas obstaja.
In zahteva, da jo negujem.

Ko se vrnem, spet delujem v skladu z intuicijo. Upam priznati sami sebi. Zmorem odpustiti in si razložiti stvari drugače. Stopim korak naprej, tja, kamor prej niti pomislila nisem, da bom. Sem neustavljiva, sposobna pravilno odločati.
Znova se predam nečemu in spet verjamem, da kmalu tudi nekomu ...

 

Spet delujem. Upam. Se predam - nečemu, nekomu.

Salvador - spomenik afro-brazilski kulturi

Zadnje dni sem prezivela v Salvadorju, prvi portugalski koloniji na brazilskih tleh (1549) in točki, na kateri so kolonizatorji v treh stoletjih odložili kar 3.6 miliona zahodnoafriških sužnjev.

Da mesto skriva v sebi nekaj posebnega slutiš že med vožnjo po obalnem pasu Recôncavo Baiano, ko se vzporedno z oceanom bližaš zgradbam v daljavi. Mestno jedro je strateško pomaknjeno v notranjost "Zaliva vseh Svetih" (Baía de Todos os Santos). Strmina ga deli na dva dela, Cidade Alta (gornje mesto) in Cidade Baixa (spodnje mesto), ki ju povezuje 85m visoko dvigalo Elevador Lacerda. Zaradi kilometrov urbanih peščenih plaž, ki se vijejo proti centru Salvadorja sem bahijansko mesto na valovih poimenovala kar "brazilski Miami". 

Pelourinho

Zaključila sem v velikem slogu, kot se za najslikovitejše stičišče južnoameriške afro kulture spodobi: v historični četrti Pelourinho. Tam te obkroža pretežno temnopolto prebivalstvo. Na ulicah se izvaja plesno-borilna veščina capoeira. Ob torkih zvečer zabobni značilen ritem axé. Ohranjena je spiritualna vera condomblé. Na mestni plaži ti postrežejo slasten acarajé. Nikjer drugje v Južni Ameriki se afriška tradicija ni ohranila tako intenzivno kot v Bahiji.