 |
| Foto: sopotnica A. Čefarin |
Na mojem levem ramenu je sedel Joey
iz Prijateljev in me poskušal navdušiti: »Whoooooa! Come on! It's London, baby!« Z desnega ramena pa se je, verjetno
kot posledica samoumevnosti, da vsak drugi mesec pač nekam odletim, oglašal anonimen cinik: »Pa kaj, če si v Londonu! Vseeno je to zate navaden dan, le da
se na drugem koncu Evrope nima smisla pritoževati nad dežjem.«
***
London. Vendar sem spet tu in imam ga čas doživeti takšnega, kot vsak dan v letu je. Edina evropska prestolnica, ki ne obstane, čeprav dežuje. Majice razpoloženih Angležev, ki so v svojo pubovsko kulturo zlahka vmestili tudi irski St Paddy's day, so govorile: It's not your ordinary weekend in London! In res ni bilo tako kot v prvo. Bilo je prav odrešujoče,
da mi ni bilo treba nejevoljno meriti vrste pred Hišo voščenih lutk. Kako
hvaležna je bila moja denarnica, ker me na Oxford streetu ni obsedla shopping-manija.
In glej ga zlomka, v album ni imelo smisla dodajati še petinštirideseto fotografijo
pod Velikim Benom.
***
Dan kot vsak drugi: hoja v
dežju, mokri čevlji, gibanje v podzemni, zbistritev misli na vetrovni cesti. Zjutraj sem hodila posedat na zofo in ob
zelenem čaju prebirala knjižico 'The
Wizzard of Oz'. Opoldne sem si v Hyde parku v družbi ptic privoščila 'take
away' kavo. Zvečer sem zavila v pub na hruškov cyder (ali dva), kjer sem v
češnjevo rdečem ambientu na uho vlekla angleški humor. Bil je utrip običajnega dne. Zalotila sem se, da sem
pomislila:
London, baby!
