Zakaj Brazilija?

Ko so domaci in prijatelji izvedeli, da grem tokrat na pot sama, so mojo odlocitev sprejeli s strahom. Polni pomislekov so me sprasevali – Zakaj? – jaz pa sem jim neomajana odgovarjala – Zakaj pa NE? Cesa se imam z ruzakom polnim starih majic sploh bati? ;)

Priznam, tudi meni ni bilo vseeno, ko sem od kolegov popotnikov slisala, da so koga oropali in mu ukradli potni list, no, avtorji zgodbic o izgubi ledvic in podtaknjenih drogah pa so zame ze zdavnaj le samooklicani “poznavalci”, ki ne vedo, da se taksnim neprijetnostim izognes s kanckom preracunljivosti. Da, Brazilija pri nas kljub splosnim predstavam o lazernem zivljenju zbuja strahospostovanje. Vseeno ni dvoma, da bo z mano vse v redu – imam namrec spostovanje do vsake destinacije, s strahom pa opravim ze ob nakupu letalske karte.

Najvecja juznoameriska dezela meji na 10 drzav. Lahko se pohvali s petimi razlicnimi ekosistemi, posledicno tudi z raznolikostjo zivalskega kraljestva in velikim bogastvom rastlinskega sveta. Obiskala bom vibrajoce metropole kot sta Rio de Janeiro in São Paulo, vendar se bom tam zadrzala kar se da na kratko. Raje bom stopila na neokrnjene otoke in v nacionalne parke, med drugim je v planu tropski otok Ilha Grande. Nahranila bom svojo umetnisko duso na tlakovanih ulicah in galerijah Paratyja. Moram slisati bucno sumenje slapov Iguaçu na argentinsko-paragvajsko-brazilski tromeji. Hocem globoko v regijo Amazonke; v enega najbolj vlaznih predelov na svetu, nahajalisce avtohtonih brazilskih ljudstev in nekdaj pomembnih ribiskih pristanisc. Proti Riu se bom vracala po atlantski obali. Prevetrila bom duha na odrocnih plazah, kot je Jericoacoara. Udelezila sem bom predavanja o resevanju morskih zelv v Natalu. Morda se lotim novega vodnega sporta v surferskem letoviscu Praia da Pipa. Ne smem zamuditi afro ritmov na ulicah enega prvih kolonialnih mest, Salvadorja, koncno pa bo cas tudi za to, da spoznam smisel capoeire. 

Verjamem, da mi bo drzava tako velikih razseznosti dala vse to in ponudila se vec. Zaradi geografske povrsine Brazilije se bom pocutila majhno, a bom sposobna velikih korakov. En mesec ni dovolj, da raziscem vsak njen koticek, je pa ravno prav za potrditev, da stereotipna predstava skriva nekaj vec. Da brazilski simbol ni le Kristusov kip v Riu. Da rumeno-zeleni dresi niso prvo, po cemer naj bi jo poznali. Da mini bikini ni njen edini temperamentni atribut. 

K temu spada spoznavanje vseh vrst popotnikov, ceprav bi raje videla, da pade kaksna beseda vec z lokalci. Racunam na usvojitev osnovnih portugalskih fraz, ki te dodatno priblizajo ljudem. Drzava sama po sebi me bo gotovo navdusila s svojo mesanico kultur in raznolikostjo rasnih porekel. Ne pravijo zastonj, da biti Brazilec ni narodnost, temvec stanje duha. Nikjer drugje bolj slikovito ne slavijo zivljenja kot na brazilskih ulicah za casa karnevalov in rabim stik s to miselnostjo!

 

Vedela sem, da moram na pot sama. Doma me cakajo spremembe in gora obveznosti. Po napornem studjsko-delovnem letu v Zagrebu sem se vrnila v Ljubljano, kjer me spet caka ubijalski tempo. Dve diplomi sta pred vrati, jaz pa cutim, da je potovanje v Brazilijo zame se kako pomembno: idealna priloznost, da v novem okolju strnem znanja, izkusnje in poznanstva zadnjih let ter zacnem novo poglavje. V moji glavi ze dolgo nastaja miselni vzorec idej za prihodnost. Ta popotniski izziv mi bo vlil pogum, da jih realiziram.