Ilha Grande - otok, s katerega odneses le spomine



Pristanisce v okolici Angre dos Reis

Na tem potovanju se bom ogibala velikih mest in se v vsakem zadrzala kar se da na kratko, le noc ali dve. Tako sem Rio brez posebnih ogledov zapustila ze naslednji dan. Odhajam na Ilha Grande, neokrnjen otok obale Ria de Janeira.



Pousade v Abraaju

Razlog njegove neokrnjenosti lezi v preteklosti. V casu kolonializacije je sluzil za odlagalisce afriskih suznjev, v 20. stoletju pa so nanj vozili zapornike. V ta namen se ni splacalo razvijati infrastrukture, kar se pozna se danes. Razgibano obalo z gorato notranjostjo se vedno pokriva tropski gozd, cest sploh ni, edina vecja naselbina in moje nahajalisce pa je Vila do Abraão.



Pico de Papagaio

Transfer iz Ria, ki je vkljuceval prevoz do pristanisca Angra dos Reis in ladjico do Abraãja, je trajal dobrih pet ur. Okoli vrhov otoka, tudi okoli najvisjega vrha Pico de Papagaio (990m) v obliki kamnite papagajeve glave, se je zadrzevala meglica. Oblacno vreme me je skrbelo in upala sem, da dva dni vendar ne bom delezna slabega vremena. Zvecer smo na podestu ene od hisk za goste imeli ribji vecer. Brazilci jih imenujejo pousada. Na vecerji so mi pojasnili, da v Braziliji veljajo posebna nacela gostoljubja - vsaka od pousad poskrbi, da se kdorkoli, ki stanuje v njej, pocuti domace. Riba je bila odlicna. Zalili smo jo z nacionalnim koktejlom, t.i. caipirinho.



Pocasi se visoko pride

Po kulinaricnem veceru sem se zbudila v soncno jutro. Oddahnila sem se, saj ne zelim, da mi raziskovanje otoka, ki je del istoimenskega nacionalnega parka, unici slabo vreme. Odlocila sem se za treking skozi oznaceno pot, ki skozi tropski gozd vodi mimo mnogih pescenih plaz. Pot je bila razgibana - morala sem prestopati korenine in se vzpenjati po stopnicah iz kamenja - vendar se je na delih zravnala v utrjeno stezo iz rumene prsti (na soncnih vrhovih) ali rdeckasto rjave usedline (kjer je gozd gostejsi in bolj vlazen). 6-kilometrska pot se je dvakrat spustila do postojank, plaz Palmas in Mangues, moj koncni cilj pa je bila ena najdaljsih plaz otoka, Lopes Mendes.V pristanisce sem se vrnila z ribisko ladjico. Pristali smo na drugi strani zaliva, zato sem se nekoliko zadrzala v osrednjem delu vasi. V najcenejsi restavraciji sem narocila skampov brodet, ki sem ga z razlogom pohvalila v svoji najboljsi samouki portugalscini (port. delicioso = slo. slastno).



Prihod na plazo Palmas

Tako je, ucim se portugalskih fraz :) Ne samo da po petih letih lingvisticnega studija neizmerno uzivam v ucenju jezika brez akademskih pritiskov! Sem tudi mnenja, da tujec z uporabo lokalnega jezika domacinom izkaze spostovanje ter se jim, naj bo jezik se tako polomljen, pribliza. Kar me je najbolj navdusilo na tem otoku, je njegova prvinskost in lep odnos do prislekov. Ne glede na vidno narascanje turizma v zadnjih letih, na otoku ni cest, le poti. Tudi najbolj oblegane plaze so ciste. Razen v odlagaliscnih delih na otoku ni smeti in v tem duhu vzgajajo tudi turiste. Dokaz za to je poeticen zapis, ki sem ga zasledila na pohodniski tabli: 

Nesta Ilha nada se deixa, a não ser pegadas. Desta Ilha nada se leva, a não ser lembranças na memória.

Na tem otoku nihce ne pusti drugega kot stopinje. S tega otoka nihce ne odnese nicesar drugega kot spomine.

Cilj trekinga: Praia des Lopes Mendes

Kolega s plaze