Zadnje dni sem prezivela v Salvadorju, prvi portugalski koloniji na brazilskih tleh (1549) in točki, na kateri so kolonizatorji v treh stoletjih odložili kar 3.6 miliona zahodnoafriških sužnjev.
Zaključila sem v velikem slogu, kot se za najslikovitejše stičišče južnoameriške afro kulture spodobi: v historični četrti Pelourinho. Tam te obkroža pretežno temnopolto prebivalstvo. Na ulicah se izvaja plesno-borilna veščina capoeira. Ob torkih zvečer zabobni značilen ritem axé. Ohranjena je spiritualna vera condomblé. Na mestni plaži ti postrežejo slasten acarajé. Nikjer drugje v Južni Ameriki se afriška tradicija ni ohranila tako intenzivno kot v Bahiji.
Da mesto skriva v sebi nekaj posebnega slutiš že med vožnjo po obalnem pasu Recôncavo Baiano, ko se vzporedno z oceanom bližaš zgradbam v daljavi. Mestno jedro je strateško pomaknjeno v notranjost "Zaliva vseh Svetih" (Baía de Todos os Santos). Strmina ga deli na dva dela, Cidade Alta (gornje mesto) in Cidade Baixa (spodnje mesto), ki ju povezuje 85m visoko dvigalo Elevador Lacerda. Zaradi kilometrov urbanih peščenih plaž, ki se vijejo proti centru Salvadorja sem bahijansko mesto na valovih poimenovala kar "brazilski Miami".
.JPG) |
| Pelourinho |
Ni komentarjev:
Objavite komentar