London, baby!



Foto: sopotnica A. Čefarin

Na mojem levem ramenu je sedel Joey iz Prijateljev in me poskušal navdušiti: »Whoooooa! Come on! It's London, baby!« Z desnega ramena pa se je, verjetno kot posledica samoumevnosti, da vsak drugi mesec pač nekam odletim, oglašal anonimen cinik: »Pa kaj, če si v Londonu! Vseeno je to zate navaden dan, le da se na drugem koncu Evrope nima smisla pritoževati nad dežjem.«

 ***

 

London. Vendar sem spet tu in imam ga čas doživeti takšnega, kot vsak dan v letu je. Edina evropska prestolnica, ki ne obstane, čeprav dežuje. Majice razpoloženih Angležev, ki so v svojo pubovsko kulturo zlahka vmestili tudi irski St Paddy's day, so govorile: It's not your ordinary weekend in London! In res ni bilo tako kot v prvo. Bilo je prav odrešujoče, da mi ni bilo treba nejevoljno meriti vrste pred Hišo voščenih lutk. Kako hvaležna je bila moja denarnica, ker me na Oxford streetu ni obsedla shopping-manija. In glej ga zlomka, v album ni imelo smisla dodajati še petinštirideseto fotografijo pod Velikim Benom.

 

 ***

 

Dan kot vsak drugi: hoja v dežju, mokri čevlji, gibanje v podzemni, zbistritev misli na vetrovni cesti. Zjutraj sem hodila posedat na zofo in ob zelenem čaju prebirala knjižico 'The Wizzard of Oz'. Opoldne sem si v Hyde parku v družbi ptic privoščila 'take away' kavo. Zvečer sem zavila v pub na hruškov cyder (ali dva), kjer sem v češnjevo rdečem ambientu na uho vlekla angleški humor. Bil je utrip običajnega dne. Zalotila sem se, da sem pomislila:

London, baby!