Maroška dogodivščina se je začela (in čez dva tedna končala) v Fezu. Peklensko julijsko vročino in suho sapo smo hitro vzele v zakup. Malo manj navdušeno smo se sprijaznile s koristoljubno vsiljivostjo, najprej – letaliških taksistov in kasneje – samooklicanih vodičev, ki prežijo na prišleke na vratih v
medino. Za sicer nepotrebno in nezaželjeno vodenje smo jim iz vljudnosti na
vratih naše nastanitve stisnile v roko par dirhamov *op. maroška denarna enota. Mislim, da se mora na tak način pozdraviti z Marokom prav vsak njegov obiskovalec. Gre za takojšnjo utrditev živcev, umiritev odpora do plačevanja "uličnih uslug" in osebnostno preizkušnjo: si avanturist ali nisi, si za drugačnost ali ne.
Spremljala nas je začetniška sreča, saj smo se nastanile pri ugledni tradicionalni arabski družini. Simpatični možic po imenu Abdul Kareem nam je pripravil pravo dobrodošlico na orientalski sedežni garnituri v pokritem atriju večnadstropne stare mestne hiše Dar Hafsa. Za omizjem nas je postregel z metinim čajem, petimi vrstami maroškega peciva z namazi in črnimi olivami ter nas seznanil s svojo družino: zadržano muslimansko ženičko in odlično gospodinjo, ki je komunikacijo z gosti prepustila glavi družine; najstarejšo hčerko Meriam, ki nam je na nogah ustvarila čudovito poslikavo s kano; in najstarejšim sinom Azizom, s katerim smo hitro našle skupne teme pogovora. Kot vse tri gostje je leta igral rokomet, prestal isto operacijo kolena kot jaz in tako kot Anja študiral pravo. Fez je kljub tradicionalnosti, ki jo izžareva starodavna medina, pravi center islamske civilizacije. V starem mestnem jedru se namreč nahaja najstarejša univerza na svetu, ki sta jo obiskovala tudi naša maroška vrstnika, vajena mednarodnih odnosov in stika z globalnim svetom.
 |
| Kus-kus - the food so nice they named it twice. :) |
Spremljala nas je začetniška sreča, saj smo se nastanile pri ugledni tradicionalni arabski družini. Simpatični možic po imenu Abdul Kareem nam je pripravil pravo dobrodošlico na orientalski sedežni garnituri v pokritem atriju večnadstropne stare mestne hiše Dar Hafsa. Za omizjem nas je postregel z metinim čajem, petimi vrstami maroškega peciva z namazi in črnimi olivami ter nas seznanil s svojo družino: zadržano muslimansko ženičko in odlično gospodinjo, ki je komunikacijo z gosti prepustila glavi družine; najstarejšo hčerko Meriam, ki nam je na nogah ustvarila čudovito poslikavo s kano; in najstarejšim sinom Azizom, s katerim smo hitro našle skupne teme pogovora. Kot vse tri gostje je leta igral rokomet, prestal isto operacijo kolena kot jaz in tako kot Anja študiral pravo. Fez je kljub tradicionalnosti, ki jo izžareva starodavna medina, pravi center islamske civilizacije. V starem mestnem jedru se namreč nahaja najstarejša univerza na svetu, ki sta jo obiskovala tudi naša maroška vrstnika, vajena mednarodnih odnosov in stika z globalnim svetom.
 |
| Pet vrst maroškega peciva z namazi in olivami |
Glavna ulica Talaa Sghira se od zgornjih vrat Bab Boujeloud ('Modra vrata') spušča v labirint tlakovanih ulic, polnih usnjarskih in lončenih izdelkov, preprog in značilnih maroških "copatkov". Na tržnici se bohotijo piramidne kopice začimb, obdaja te vonj neznanih zelišč, pod pulti pa ležijo žaklji raznobarvnega kus kusa. V gostinskem podhodu se na pročeljih restavracij vrti kebab, ki ga tako kot sladkorne stojnice obletava mrčes. Vendar kraj nikakor ne deluje umazano! V mozaičnem vodnjaku namreč teče hladna pitna voda in opaziti je mimoidoče v čistih bombažnih oblačilih. Delovnik kmalu prekine opoldanski počitek. Medtem ko natakarji pripirajo polkna svojih lokalov, prodajalci igrajo že tretjo partijo dame ali zleknjeni pod pultom polnijo šišo. Tako se je tudi meni za pogrnjeno mizo ob kozarčku zeloooo sladkega metinega čaja ustavil čas ...
 |
| Družba je služba, služba je družba :) |
Abdul nam je razkazal zgornji
del medine in nam svetoval, kako si olajšati bivanje v arabskem ambientu.
Opomnil nas je, naj se ne oziramo na nikogar, ki nas ogovarja, in naj ne
vzpostavljamo očesnega kontakta, saj si bomo tako za cel dan nakopale napitnine
željno družbo. Opozoril nas je, naj se na ogromni ploščadi ne prerivamo v
ospredje opazovalcev krotilcev kober, saj bomo v krogu hočeš-nočeš izstopale in
bile ponovno primorane v nove dajatve. Tako smo raje prigriznile pred nami
ocvrt čips in raziskovale ulično razstavo ponošenih cunj in rabljene obutve,
kjer je bil pravi izziv najti vsaj en par obuval.
 |
| Tradicija strojenja in barvanja kož |
Naslednji dan smo si ogledale eno glavnih obrtniških dejavnosti: znamenite barvarne strojenih kož, v katere smo se pretihotapile v množici Poljakov. Da je bilo panoramsko opazovanje bazenčkov, v katerih namakajo kože, kljub groznemu smradu znosno, so nam pod nos pomolili metine liste. Ostanek bivanja v Fezu smo prebile na strehi restavracije, kjer smo si privoščile tipično maroško jed - 'tažin': kus kus, ki ga postrežejo s kopico zelenjave in mesa v lončenih posodah s stožčastim pokrovom. Po obedu smo v družbi cele družine lastnika restavracije še zadnjič zaleknile na sedežnih garniturah. Mirila me je misel, da je pred naporno nočno vožnjo preko Atlasa na sam rob Sahare prav prijetno biti len kot opoldanski Maročan! ;)
Ni komentarjev:
Objavite komentar