Modri Chefchaouen

Razgibana cesta nas je preko pašnikov in zlato-rumenih polj severne notranjosti dežele pripeljala v Chefchaouen – mestno utrdbo iz 15. stoletja s strateško lego na pobočju ene izmed planot gorovja Rif. Že samo ime kraja se v arabščini nanaša na 'pogled na vrhove'. Po kakšni strmini so speljane uličice starega jedra, je dodatno ponazorilo cviljenje gum taksija, v katerem nas je nekoliko objestni voznik dostavil z avtobusne postaje na višjo lego, na sam vhod v modri labirint.

 

Mestece letno privabi ničkoliko obiskovalcev prav zaradi ene najbolj 'fotogeničnih' medin v celem Maroku. V živo ni nič manj ljubka, kot jo prikazujejo fotografije na spletu. Čim s tlakovanega trga stopiš v stransko ulico, se že znajdeš v položnem labirintu modrih stopnišč, prehodov, obokov in ozkih zavojev z občasnimi razširitvami poti. Modrina fasad, vrat in polken te spremlja na vsakem koraku. V rute zavite ženičke se zate sploh ne zmenijo in nadaljujejo svojo pot na trg. Na vsakem vogalu je nekaj slikovitega: ali kontrast med sinje modro barvo in kamnito škarpo ali prodajalna z barvitimi praški s črno mačko na straži. Mesto nasploh slovi po bogati ponudbi naravnih proizvodov. Tako smo čisto »po babje« v prodajalni z naravnimi produkti dobršen delež denarja zapravile za naravna mila, šampone, arganovo olje/maslo in dišave. Priznamo, tudi zaradi čednega prodajalca. :)



Najlepši lekarnar v celem Maroku :)

 

Za žavbice smo odštele kar nekaj dirhamov

 

 

 

Dva dni smo uživale v tišini tega modrega mesta, stikale po trgovinah in iskale fotogenične kotičke. Na metin čaj in šišo smo se najraje usedle vedno na iste lesene klopi z barvitimi blazinami. Prav posebno doživetje je bil obisk orientalske savne (arab. 'hammam'), katere glavni del je starodavni spa ritual: mokra masaža s temeljitim pilingom telesa. Obratovanje kopeli se deli na čas za moške in čas za ženske, tako da smo morale počakati na vrsto do večera. Muslimanska ženica je vsako posebej namazala z arganovo mastjo, zmasirala celo telo in ga zluščila s hrapavo rokavico, zatem pa izmenično oblivala z vročo in mrzlo vodo iz korita. Čeprav zatohel kletni prostor za naše predstave o toplicah sploh ne deluje higienično, se po ritualu vseeno počutiš čist. Najbolj zanimivo od vsega je dejstvo, da muslimanske ženske vse to opravljajo kar gole! Spoznala sem, da ne glede na versko zahtevo po zakritosti muslimank v javnosti v njih nikakor ni zakoreninjen predsodek do golote.

 

  

  

Teorija barv pravi, da je modra barva miru in harmonije, zrelosti, razuma in visokih vrednot. Upočasnjevala naj bi ritem srca, umirjala dihanje, omogočala boljšo koncentracijo in neredko povzročala sanjavost. Nebesno modra je simbol plemenitosti; ledeno modra služi za estetski navdih in vrača k tradicionalnim vrednotam; pastelno modra izžareva nežnost in vzbuja skrb za nego telesa.

Moji občutki glede na odtenke, s katerimi sem bila obkrožena, torej sploh niso naključni! Kljub temu, da je trajal postni mesec 'ramadan' in so v večernih urah zaradi nervoze pred obedom znali po zraku frčati stoli, me je modra atmosfera napolnila z mirom in nekakšno zavestjo o sebi. Obisk modrega Chefchaouena se je izkazal za eno najbolj pomirjujočih izkušenj na celem potovanju.