O meni

Tjaša Bratož, me veseli.

Mnogim na prvi vtis delujem odrezava, a le zato, ker se v svoji koži dobro počutim. Vsak dan si pred zrcalom rečem: ni slabo. Zavedam se, da z videzom ne bom dolgo ohranila pozornosti, zato delam na sebi. Se učim. Se gibam. Se družim.  Se smejem. Verjamem v  naključja. So podobna presenečenjem, le da jih nihče ni načrtoval in imajo poseben čar, če si jih bil deležen.  

Ne pomnim, kdaj mi je bilo nazadnje dolgčas. Veselim se majhnih reči, velikih pa še bolj, zato iščem izzive. Vem, kaj hočem. Ljubim življenje, saj mi občasno izpolni gorečo željo ali omogoči tisto, za kar sem dolgo garala. Takrat pomislim – bravo, jaz! – saj vem, da je uspeh vedno odvisen le od mene.

Pritegnejo me smešni ljudje. Na srečo se znam nasmejati tudi sama sebi, zato mi odpustijo. Moje srce je veliko in čutim, da nas več stvari druži kot ločuje. Govorim tuje jezike, ker je lepo, če se razumemo. Besede ne delim na dobre in slabe, temveč na  iskrene in neiskrene. Če želiš slišati moje mnenje, vedi, da ne izbiram besed.

Včasih se mi svet zdi majhen, zato pogosto odhajam.Toliko lepih stvari vidiš, če se odpraviš. Hodim svojo pot. Vesela sem, če se mi na tej poti kdo pridruži. Ni lepšega kot biti s kom povezan. V tujih krajih se počutim dobro, toda vem, kje je moj dom. Vedno se vrnem domov. K tistim, ki me čakajo. Spoštujem jih, ker imajo pogum, da so me priznali. Takšno kot sem. Nemirno.

Grem. Kmalu se spet vidimo.

Koder hodiš, pustiš sledi.