Severno-tajske stezice in plemenska tradicija

Chiang Mai leži med severnimi hribovji, ki jih naseljujejo številne etnične skupine. Ta gorska ljudstva so se priselila iz sosednjih držav, vsako zase govori svoj jezik in živi neodvisno od tajske vlade. Z Urško sva navdušenki nad aktivnostmi v naravi in srečanji z drugačnimi kulturami, zato sva odpravo po gorskih poteh izkoristili tudi za stik z avtohtonimi prebivalci tega področja. 

 

Lahkih nog naokrog: severno-tajska hribovja

 

Najbolj znano je pleme Karen, ki se ga je v turizmu prijel naziv "long-neck-village". Za to plemensko skupnost so značilne kovinske rinke, ki so si jih ženske pripadnice skozi zgodovino nadevale okoli vratu, da bi ga častno podaljšale.




Globlje v spomin se nama je vtisnilo pleme Lahu, izključno zaradi iskrene dobrodošlice vaških otrok. Obešali so se nama po ramenih, začeli so nama spletati kite, radovedno so brskali po torbicah. Sporazumevanje z njimi je potekalo enostavno - s pomočjo kretenj in besed, ki se jih s pomočjo otroške intuicije zlahka učijo od prišlekov.


Brez problema so izgovarjali najina imena, medtem ko so fonetiko odraslih že zaznamovale značilnosti maternega jezika. Skakali so po klopeh terase, ki se dviga cca. 2m nad tlemi, v svojem početju pa so bili za svoja leta neverjetno spretni! Tajske mame jih več kot očitno ne zavijajo v vato, zato so njihove gibalne spretnosti povsem spontane in suverene. Ni se bati, da bo kateri padel in si razbil glavo. Za svojo varnost pri gibanju poskrbijo sami.
 

Vzpon v vas Lahu

 Ob mraku so postregli z večerjo, ki ji je sledilo druženje ob ognju. Domačin je zastavil dve miselni uganki s paličicami in spretnostno igro s svečo. Prespali sva v kolibah na kolih za goste. Ob treh zjutraj so že kikirikali petelini. V času prebujanja na sončni terasi se je prišel poslovit Apapon, najbolj gostoljuben gorski pobič. Njegova sestrica nas je nekoliko zadržano opazovala od daleč. Bila sem počaščena, ko je samo naju prijel za roke in naju popeljal v svojo kolibo. Pokleknili smo pred ognjišče. V slovo nama je poklonil tamarind (op. sladko-kisel drevesni sadež).



Apapon, gostoljubni groski pobič

Trekking skozi severne gozdove je bil zanimiv tudi zaradi osvežitve pod slapovi, štetja tarantelinih lukenj, skakanja po potočnih kamnih, prečkanja kakšnega nasada marihuane in okušanja posebnega sadja kot je največji sadež iz družine agrumov – pomelo.



Pohajkovanje po tajskih gozdovih




Največji agrum: pomelo



Zadnji dan pohoda smo preživeli ob šumeči reki, v t.i. "elephant campu". Že med zajtrkom smo opazovali dečka, ki v reki kopal slona. Med njima je bila vidna močna povezanost, pravo prijateljstvo. Šele v neposrednem stiku z njimi, šele ko se jih dotakneš, dojameš, kako veličastna in razumna so ta velikanska bitja.

 

Ježa slonov vzdolž šumeče reke

 Proti cilju pohodniške ture smo se spustili na bambusovem splavu. Nekaj težav je povzročala spolzkost bambusovih stebel, med katere je zdrsnil moj gleženj, vendar je bila plavajoča površina na mirni rečni gladini povsem obvladljiva.



Prebujanje na sončni terasi

Čeprav so severne vasi že tako turistično oblegane, da se kritičen popotnik vpraša, ali ni vse le "muzej na prostem", sem v stiku z naravo in tamkajšnjimi ljudmi nadvse uživala. Raziskovanje okolice Chiang Maija sem si zapomnila kot posebno izkušnjo in jo priporočam vsem popotnikom, ki želijo združiti gibanje v naravi, stik z živalmi in druženje s potomci tradicionalnih azijskih plemen.