"Ko
se enkrat odpraviš v daljne
dežele, se srečaš z drugačno kulturo, vero, jezikom, hrano in naravo, hočeš
več. Veš, da to nikakor ni vse, kar skriva naš planet in da te čaka še toliko
drugačnosti, ki jih boš spoznal le, če jih boš hotel odkriti. In biti del njih.
Toliko je pokrajin, ki te bodo očarale; toliko je okusov, ki te bodo navdušili,
vonjev, ki te bodo omamili; toliko je ljudi, ki ti bodo pripravljeni podariti
delček svojega vsakdanjika."
 |
| Maroko |
V
takšni potovalni zagnanosti sva se znašli z Urško po povratku s Tajske.
Poprijeli sva vsaka za svoje študentsko delo in vestno metali v pujska.
Hoteli sva nekam, kjer nama bo bivanje kulturološki izziv in kjer bova lahko
zaživeli ‘po cigansko’. Razlog, zakaj naju je privlačil prav Maroko, razpet med
Sredozemljem, planinami Atlasa in robom Sahare, je bil enostaven: "Tako
je blizu, a gotovo tako drugačen."
 |
| Idila med puščavniki v Merzougi |
Na 14-dnevni poti se nama je v juliju
2011 pridružila še Anja. Tri nekdanje rokometašice smo na tej preizkušnji
potrdile, da smo še vedno 'dream team'! Pot nas je vodila od Feza, kjer smo bivale pri tradicionalni
muslimanski družini višjega stanu, preko Atlasa na sam rob
Sahare. V puščavskem okolišu Merzouga smo
enoglasno zatrdile, da smo doživele bistvo Maroka! Obiskale
smo še Marrakech in doživele eno
glavnih znamenitosti tega imperialnega mesta: nočno življenje na trgu
Djemaa-el-Fna. Za dva dni smo se nastanile v Essaouiri, čarobnem ribiškem mestecu s srcem v ljubki medini. Nadaljevale
smo v Casablanco, kjer je ena
največjih mošej na svetu na jasen dan zasijala v vsej svoji lepoti. Zatem smo nočile v Rabatu, glavnem mestu Maroka, ki
se še vedno trudi ohraniti starodavno medino, danes že obkroženo s pravim kozmopolitanskim
svetom. Zaključile smo v enem
najbolj prijetnih in slikovitih mest severne Afrike, modrem Chefchauenu.
 |
| Trg Djemaa-el-Fna zaživi ponoči |
Na tej poti sem se naučila, da šteje človeška intuicija. Bolj kot smo si bili drugačni, bolj je do izraza prihajal naš občutek za sočloveka in različni kulturi, ki sta zaznamovali naša življenja. Osupnila me je inteligenca ljudi, ki nikoli niso hodili v šolo, a tekoče govorili po pet jezikov. Spoznala sem, kaj je borba za preživetje, ko so nas s ponudbami zasipali vozniki avtobusa, trgovci ali ulični 'vodiči' – z uporno željo, da bi zaslužili vsaj par dirhamov *op. maroška denarna enota. Na poti sem redko gledala na uro, saj vse storitve tam bivajo v slogi, po načelu »prvi prideš, gotovo melješ«. Sprijaznile smo se z dejstvom, da se tam ne splača komplicirati. Bolje se je prepustiti toku – ljudje te sami vprašajo, kam si namenjen in dejansko podajo zanesljive informacije o odhodu avtobusa ter te včasih iz radovednosti spremljajo do postaje ali vodijo do nastanitve, ki se na koncu res izkaže za najboljšo opcijo. Po drugi strani ne skrivajo svoje lenobne narave. Ko smo v restavraciji opoldne poležavali na sedežni garnituri skupaj s celo lastnikovo družino, delili mesta na razmajanih lokalnih avtobusih ali v kamnitem bivališču v puščavi zleknjeni čakali, da mine glavna vročina, so se razvili najbolj pristni odnosi z domačini.
 |
| I feel sLOVEnia !! |
Zanimivo je, da sem se tega, kar me je vleklo v Maroko, zavedla
šele po povratku domov. Tja sem hotela, ker je tam, še vedno tako srednjeveški
in čudaški, če imaš srečo z ljudmi in vsaj malo estetsko oko, pa prekleto lep
in zabaven!
